Da je funkcionar, ker funkcionira,
zanj so rekli, ko se je pojavil
in potem še en čas onegavil,
delal resno se, da komandira.
Se igral je svojčas komandanta,
ni bil to kak komandant kot Stane,
poimenovali so ga Dane,
nedoraslega igral je fanta.
Je delil komande, praznovale
ko so žene praznik svoj pomladni,
se prislinil tjakaj je kot zadnji,
da bi kakšen mu poljubček dale.
Tista je bila komanda huda,
jama da izmeri se podolžno,
zmeče vanjo se stvari nedolžno,
drugo ni omembe vredno, truda.
Takšne stresal je in ga koštalo
mesta glavnega je arhitekta,
ker imel ni trohice rešpekta,
deloval usekano nemalo.
Zdaj ga pošljemo v arhitekturo
znova, saj ne vemo, kam ga dati,
rekli so doma, ga odposlati
so sklenili stran še tisto uro.
Gre v skupino tistih arhitektov,
ki naj mir bi delali po svetu,
združevali narode, planetu
namenili svojih par projektov.
Temu pravi se sicer, oblake
da bo meril, v megli da postavljal
bo gradove, se na Zemljo javljal,
Dane šel je skratka med bedake.
Med bedake, ki naj bi verjeli,
da miru so arhitekti glavni,
zbrani so propadleži neslavni,
ki ne vejo, kaj naj bi počeli.
Bolje, ki ne ve se zanje, z njimi
kaj naj se počne, ker niso sami
še zaenkrat v luknji, v temni jami.
Miru arhitekti? Megle dimi.
