Božja beseda nas na to štiriindvajseto nedeljo med letom uvaja v skrivnost Kristusovega križa. Tudi bližina praznika Povišanja svetega križa, ki ga vsako leto obhajamo 14. septembra, in spomina na praznik Žalostne Matere Božje, 15. septembra, pa še v letošnjem letu nekaj novega Dan žalujočih prav na ta dan, nam pomagajo bolje razumeti Božjo besedo tega dne in kontekstualizirati v sedanjem trenutku.
Začnimo z Markovim evangelijem, ki pripoveduje o Jezusovem potovanju v Cezarejo Filipovo. Tukaj postane za Jezusa priložnost, da izpraša apostole, sodobno bi rekli nekakšno anketo, in tudi kaj si ljudje mislijo o njem. Pravzaprav jim postavi direktno vprašanje (kot da ne bi že vnaprej vedel, saj je Bog), ki je očitno banalno in nepomembno, vendar je v resnici zelo pomembno razumeti, kakšno idejo so imeli navadni ljudje o Jezusu in kdo je imel vplivv družbi: “kdo pravijo ljudje, da sem”. To je res prava javnomnenjska raziskava za tiste, ki so bili sicer dobro obveščeni. Na to Jezusovo prošnjo je zanimivo, kaj odgovarjajo apostoli na podlagi svojega znanja in glede na to, kar so slišali o Jezusu. Sporočajo mu, da nekateri trdijo, da je Janez Krstnik, drugi trdijo, da je Elija ali eden od starih izraelskih prerokov.
Skratka, še nihče ni zares razumel, kdo je bil Jezus. Ko je opazil to neznanje ljudi, se je Jezus na tej točki obrnil neposredno na apostole, na tiste, ki so mu bili blizu. Morali bi zelo dobro vedeti, kdo je Jezus Kristus. Zato postavlja to vprašanje direktno učencem: “kaj pa vi pravite, kdo sem jaz”.
V tem primeru, tako kot v drugih okoliščinah, je seveda Peter tisti, ki spregovori in odgovori na Jezusovo vprašanje ter izpove svojo vero vanj: “Ti si Kristus” – Maziljenec. Vemo, da je ta izraz znamenita Petrova izpoved vere v Cezareji Filipovi. Jezus upošteva to popolno spoznanje poglavarja apostolov o resnični Kristusovi identiteti, v zameno pa priporoča, naj nikomur ne povedo, kaj mislijo in kaj so izrazili s svojim srcem, besedo in držo spoštovanja. Ta izjava postane izhodišče za Jezusa, da pouči apostole, da je moral Sin človekov veliko pretrpeti in se v tem primeru sklicuje na neizbežno trpljenje in smrt na križu. In dodaja tudi, zakaj se bo to zgodilo. Moral bo veliko trpeti, ker ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli. In oni bodo tisti, ki ga bodo poslali v smrt, da ga bodo torej ubili. Toda Jezus se ne omejuje le na oznanjevanje svojega trpljenja in smrti na križu, ampak tudi na svoje vstajenje, kot se bo dejansko zgodilo. Pravzaprav pravi, da bo po treh dneh Božji Sin vstal.
Evangelist Marko, zelo pozoren na vsako nianso, nam v evangeljskem odlomku pripoveduje, da ga je Peter med Jezusovim govorom odpeljal na stran, saj je razumel, da bo Jezus umorjen, in ga ostro ozmerjal, ker ne bi smel tega sprejeti. Bolečina, križ in smrt vse prestrašijo. Kaj na tej točki naredi Jezus? Namesto da bi odšel in pobegnil od njega pa nagovori apostole, in Petra strogo ozmerja pred vsemi z ostrimi besedami: “Satan pojdi za menoj, ker misliš po človeško in ne po božje”. Jezus uporablja ta izraz, da bi nam dal razumeti, da je tisti, ki meni, da je trpljenje Božja kazen je pravi satan v mislih in življenju. Smrt, darovanje za druge ni poraz, ni razočaranje, ni že od začetka izgubljena bitka, ampak resnična zmaga za tiste, ki razmišljajo po božje in ne po človeško. Skrivnost Kristusovega križa, kakor tudi njegova smrt, ima neskončno vrednost, ker nas z njo odreši iz stanja greha, da bi nam dal svojo milost. Križ ima odrešilno vrednost. Brez besed in težko razumljivih govorov Jezus nagovarja svoje učence in vse nas s temi besedami: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove samemu sebi.” Da bi hodili za Kristusom, se je treba odreči samemu sebi, se pravi, premagati ovire napuha, prevzetnosti in ošabnosti, ki ovirajo srečanje s Kristusom na križu, pa tudi končne slave. Da bi sledili, je treba vzeti svoj križ ali križe na svoja ramena in jih nositi brez obtoževanja drugih, pa četudi gre za težo naših grehov in vsakovrstnih šibkosti in slabosti.
Ko se enkrat sprijazniš s svojo notranjo razpoložljivostjo, stopi na pot Kristusa in Križanega Kristusa. Ne le Kristusa slave, ampak predvsem Kristusa, ki je umrl za nas na križu, saj je resnična pridobitev v življenju posameznika v tem, da se damo na razpolago evangeliju usmiljenja, ljubezni in velikodušnosti.
Življenja ne rešujemo z denarjem in užitki, v katerih bi brezmejno uživali, ampak le, če naše življenje postane darilo in žrtev za druge.
V besedilu prvega berila, iz preroka Izaija, Božji glasnik govori v perspektivi bodočega trpečega in križanega Mesije, ki ga bodo nadlegovali in končno ubili. Pred tistimi, ki ga obtožujejo, molči, se ne odzove in sprejme izziv, da gre naprej na svoji poti reševanja človeške rase. Pravzaprav se Jezus ne upira, ne popušča pred bolečino, celo dopušča, da ga bičajo in žalijo na vse načine; vendar On, Božji Sin, ve, da mu Gospod Bog pomaga, zato je povzdignjen na križ in gotovo ne bo osramočen.
Ta odlomek iz preroka Izaija je eno najpomembnejših besedil, ki govorijo o skrivnosti Gospodovega križa.
Skratka, nanaša se na preizkušnjo, s katero se bo Jezus moral soočiti med svojim trpljenjem in nato s smrtjo na križu. Značilna pesem iz obdobja velikega tedna.
Že prva sekunda, vzeta iz pisma svetega apostola Jakoba, ki nas spremlja te nedelje ob koncu poletja 2024, nam predstavlja zelo pomemben vidik na verski ravni: tesno razmerje med vero in deli. »Če kdo pravi, da ima vero, pa nima del, ga sama ta vera ne more rešiti.” In daje primer, kako združiti teorijo z versko prakso v vsakdanjem življenju. »Če je kateri izmed tvojih bratov ali sester brez obleke ali brez vsakdanje hrane in mu kdo izmed vas reče: Pojdi v miru, ogrej se in nasiti drugje, ne tu pri meni, in mu posledično ne daš tistega, kar je potrebno za telo, kaj je smiselno reči, da si veren, če moliš, ker hodiš v cerkev, opravljaš veliko verskih praks, če pa tvoja vera ne ustreza dobrodelnosti, dobremu, ki ga je treba vedno delati – to ni prava vera. Če veri ne sledijo dela, je sama po sebi mrtva.”(citat je prirejen)
V tem besedilu lahko dobro razumemo, kako apostol Jakob postavlja vero in ljubezen v tesno povezavo, do te mere, da če ljubezni manjka, je vera le pobožen namen in nič več. Recimo, da gre le za teoretično in abstraktno vero, nekakšno teorijo ali celo ideologijo. Če vera nima protipostavke v vsakdanjem življenju z delom za dobro, je to pravzaprav mrtva stvarnost, ki ne daje življenja sebi in ne drugim.
Ukrepati moramo in biti na voljo za pomoč tistim, ki trpijo, ki so v stiski in v bolezni. Zato vedno delajte dobro, kadar koli in v kakršnih koli okoliščinah. Pravzaprav, če nas nekdo prosi za kos oblačila, ker ga nima ali česa jesti, je moralna dolžnost kristjana, da pomaga vsem, ne da bi delal razlike. Ne smemo se pretvarjati, da ne razumemo, ali, še huje, usmeriti pogled drugam, da ne bi pomagali. Če to počnemo, pomeni, da nismo ničesar razumeli o pravi veri, ki prehaja skozi dela ljubezni.
Jakob ponavlja ta svetopisemski in teološki, dogmatični koncept, namreč da je vera brez del mrtva. In kdor je v sebi mrtev, ker ni sposoben ljubiti in delati dobrega, vera v tem res ne obstaja več.
Ali torej želimo biti ljudje vere? Da bi bilo tako, je potrebno, da se naša vera izraža in kaže v dobrih delih, zlasti do tistih, ki so v stiski in nas prosijo za pomoč.
Premišljevanje na današnjo nedeljo sklenimo s čudovito molitvijo, ki nas uvede v obhajanje maše: »O, Oče, ki tolažiš uboge in trpeče in prisluhneš pravičnim, ki te kličejo, pomagaj svoji Cerkvi, ki oznanja evangelij križa, da bi s srcem verovali in s svojimi deli priznali, da je Jezus Mesija.”
