Stari pes, res dolgo že na svetu,
v bistvu majhno ščene, a hudobno,
ker hinavsko je, izjemno zlobno,
nič ni zadovoljen v zadnjem letu.
Kar dobi v kastrolo, kar poliže,
vse v želodcu se mu le obrača,
použito mu telo zavrača,
se poveša trebuh mu vse niže.
Hrane ni na voljo več mesnate,
prave, ki bila dovolj nasitna
ni za starega, neizpodbitna
je resnica, je še ne poznate?
Ko pred časom kost so ponudili
mu edino, ki je še ostala,
zgrabil jo je, saj se klika bala
pasja je, da bi vse izgubili.
Nejevoljen sivi cucek stari,
ki nekoč pred njim vse trepetalo
je in na njegov bevsk le čakalo,
zdaj je kakor okostnjak v omari.
Kost, ki ste nazadnje mi jo dali,
zarohnel je, ni bila goveja,
niti svinjska, sama ptičjereja
čuti se na crknjeni živali.
Ko bila bi kura vsaj poštena,
da bi ne renčál o petelinu,
kost pripada ptiču pobalinu,
je golobja in napol strohnjena.
Stari pes s kostjo ni zadovoljen?
Saj si vendar sam jo je izkopal,
ko bilo ni drugih več, zakopal
k njej se slednjič bo, mrk in zlovoljen.
