Pismonoša v našem je rajonu
zdaj dve dobri leti že aktiven,
svojčas rekli zanj so, je odziven,
da odmeva kakor pri kanonu.
Pismonoša to je pošte zračne,
ki po kljunu se naprej prenaša,
s sivim perjem važno se ponaša,
preleti vse fronte vam oblačne.
Da odmeva, rekli so, je uren,
saj iz Bruslja v uri, dveh prinese
vse, kar se tam zgoraj ne obnese,
pa naj bo še takšen kos oduren.
Se nedavno tega je pojavil
pismonoša vrli naš v odmevih,
kjer so spraševali ga v zadevi,
ki je s hitro pošto ni objavil.
Da vesela tisto ni novica,
vedel vsak je, ko je videl ptiča,
ki po kljunu valja nič od niča,
kakor svoje jajce kukavica.
Pismo, ki velja za izgubljeno
in v katerem ni vesela zgodba,
vsiljena od zgoraj je pogodba,
pismo nanj osebno naslovljeno.
Skriva ga pod rep, stvar ni vesela,
saj vsebina v hipu bi razkrila,
kaj je vodja pošte določila,
kaj, kako da naj golob podela.
Naj podela? To ni čisto jasno,
Kajpak ne, saj ptič vsebino skriva,
pošto pod preprogo v kot poriva,
naj povemo vso zadevo glasno?
Je vročitev pošte spodletela,
ker ni vedel, kam bi jo podtaknil
in kako bi se lahko izmaknil,
preden ob vsebini se podela.
