Zabobnelo je na stadionu,
sprožil je sodnik opozorilo,
kaj lahko se v kratkem bo zgodilo,
se nadaljevalo v istem tonu.
V istem tonu kakor boben poje,
če ne ukroti se kapetana,
ki bila mu je ekipa dana,
na igrišču da opravi svoje.
Vso resnično je dobil svobodo,
nogometno da ekipo vodi,
toda zdaj namesto tega blodi,
zmaga je že zdavnaj padla v vodo.
Avtogolov se doslej vrstilo
je nič koliko, a stran so zrli
glavni, stranski vsi sodniki vrli,
kot da bi prav nič se ne zgodilo.
Je najhuje to, da za zadetke
v lastno mrežo poskrbel največje
je kapetan sam, čigar povprečje
se uvršča med dosežke redke.
Kapetana ne boš našel zlepa,
ki naravnost meri v lastno mrežo,
brca vanjo s silo vso in težo,
se obnaša kakor kura slepa.
Mu res ni dovolj karton zeleni,
ob bobnenju so se spraševali
tisti, ki so mu ekipo dali,
da dosegel z njo bi cilj želeni.
Mar res treba znova bo poseči
po kartonu, da še bolj bobnelo
in tako neznansko bo bolelo,
je res nujen že karton rdeči?
Kapetana resno opozarja
z barvama kartonov se obema,
a prav nič ga ne zapušča vnema,
bobnanje brezbrižno zanemarja.
Vidno povečuje se sramota,
ko priznati zgolj še preostane,
da od kurje vsem predobro znane
večja le golobja slepota.
