Drgnil Sandi zadnjič je besede,
s sadro in zadrgo, dokler prava
ni prišla na misel mu pojava,
ki bo zaobjela smisel bede.
Sadra ne in tudi ne zadrga,
sodrga je pravi termin tisti,
ki zasluži, da se ga počisti,
s korenino vred se ga iztrga.
Ga izustil Sandi je v trenutku,
ko se ga kot pravšnjega je spomnil,
saj njegov zaklad besedni skromni
se ravna edino po občutku.
Sodrga pred njim je govorila,
se pridušal je kot poznavalec,
kot besedni kleni ustvarjalec,
ki prevrača slovnična pravila.
Ko so ga nato opozorili,
takšno govorjenje da primerno
vendar ni in najmanj še obzirno,
Sandi se takoj izmotovili.
Sodrga, dejal je, je vsebina,
mislil s tem da pač ni na kolege
in da ne bilo bi več zadrege,
ta beseda je nič manj kot fina.
Kdor drugače misli, je v zablodi,
Sandijevo je poslanstvo jasno,
česar ne razume, blekne glasno,
v jezikovni giblje se svobodi.
