Da se ne pozabi
Danes mineva 730 let, odkar je odstopil papež Celestin V. (1294), kar je bil prvi tovrstni primer v zgodovini Katoliške cerkve.
Rodil se je kot Pietro Angeleri leta 1215 v mestu Isernia (Molise), poznan tudi kot Pietro del Murrone oz. Morrone. Sprva je živel kot puščavnik, na gori Murrone v Abrucih je na temelju benediktinskih pravil ustanovil večjo eremitsko naselbino, pridružili so se mu številni novi učenci. Kmalu je zaslovel kot sposoben duhovni voditelj s številnimi krepostmi.
V Cerkvi je eremit Pietro Moronski užival velik ugled, zato so ga kardinali enostavno izvolili za novega papeža, saj se niso mogli dogovoriti o kandidatih iz svojih vrst. Od smrti papeža Nikolaja IV., ki je bil umrl 4. aprila 1292, so kardinali zasedali v konklavu zdaj v Perugii zdaj v Rimu, toda niso se mogli zediniti in izvoliti novega papeža.
Julija 1294 je Pietrovo pobožno življenje nenadoma pretrgal prizor še neviden v cerkveni zgodovini. Trije pomembni dostojanstveniki, ki jih je spremljala nepregledna množica redovnikov in laikov, se je zgrnila na goro Murrone. Sporočili so, da ga je kardinalski zbor enodušno izvolil za papeža. Ponižno so ga prosili, naj sprejme to čast.
Toda papež Celestin V. je že po petih mesecih spoznal, da papeška služba ni zanj, največ je pri tem trpel on sam. Posvetne zadeve so ga ovirale pri običajnih pobožnih vajah. Med drugim je papeško kurijo prenesel v Neapelj, torej izven Papeške države. Množica duhovnikov, redovnikov in preprostih vernikov ga je sicer prosila, naj vztraja, toda papež Celestin V. je 13. 12. 1294 zbranim kardinalom vseeno prebral odlok o svojem odstopu ter se vrnil v svojo samoto. Odstopljeni papež Celestin V. je umrl 19. maja 1296, pokopan je v La Aquili, kjer so mu pozneje postavili lepo baročno cerkev.
Odpoved papeža svoji službi je sicer v skoraj dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Po Celestinu V. se je papeški službi odpovedal tudi Gregor XII., rojen kot Angelo Correr (1327-1417), kar se je zgodilo leta 1415 ob koncu zahodnega razkola oz. razkola med Rimom in Avignonom. Pred papeškimi volitvami v Rimu leta 1406 je namreč vsak kardinal prisegel, da bo v primeru izvolitve končal razkol, četudi bi se moral odpovedati papeštvu, če bo tudi njegov tekmec v Avignonu storil enako.
Zatem smo čakali do 21. stoletja, ko se je to ponovilo pri Benediktu XVI. (1927-2022), ki je s svojega položaja uradno odstopil 28. februarja 2013. Ostalo je zgodovina.
