V času protestov, v kakršnih živimo, je Sirahovo besedilo resnično pravočasno; v resnici gre za zlorabo pravic z razpadom zakonske in družinske ljubezni, z ustvarjanjem razdorov med možem in ženo, med otroki in starši, v čast neki namišljeni svobodi, v napačnem razvoju osebnosti, in kulturnem razpadu.
Sirahovo pričevanje je konkretno, realno.
Ne pravi, naj posnemamo očeta in mater, niti ne pravi, da ju nežno ljubimo, čeprav noben starš ne more biti izključen iz ljubezni do svojih otrok. Pravi, da je treba očeta in mamo častiti in spoštovati. «Gospod hoče, da bi bil oče počaščen, materi je postavil pravico do zaroda. Kdor časti očeta, odkupi grehe, kdor časti mater, je kakor tisti, ki si nabira zaklade. Kdor časti očeta, bo imel veselje od svojih otrok in bo uslišan na dan svoje molitve. Kdor časti Očeta, bo dolgo živel; Kdor uboga Gospoda, daje tolažbo Očetu. Sin, pomagaj svojemu očetu v njegovi starosti in ga ne žalosti med njegovim življenjem. Tudi če izgubi razum, se ga usmili in ga ne zaničuj, dokler si pri polni moči. Ker vaša pobožnost do Očeta ne bo pozabljena, vam ne bo šteta v grehe.« (Sir. 3, 3-7. 14-17a).
Sirah govori o »pobožnosti«. Pobožnost pomeni spoštovanje, čast, vdanost, poslušnost Gospodovi volji. To je moralna in verska resničnost.
Navedena so neodtujljiva načela in vrednote, ki veljajo za vse čase.
Prehod iz patriarhalne oblike družine v oblike, ki trdijo, da so bolj razvite, ne more upravičiti skrunitvene emancipacije od pravic narave, temveč se mora zgoditi v spodbujanju pridobivanja življenja, ki je zaščiteno s socialno varnostjo, pomočjo (dom, stanovanje, delo, pošteno plačilo, prosti čas, pokojnina) in iz enakosti spolov, ki pa kot nujen pogoj ne izključuje pravice do življenja (proti splavu in evtanaziji), obramba zakonske ljubezni (pred ločitvijo) in pred nemoralnostjo in amoralnostjo, erotičnimi malverzacijami, opolzkim tiskom, drogami, razpadljivim filmom, permisivnostjo nenaravnih in nečloveških zakonov.
Sveti Pavel v pismu Kološanom (tako kot v pismu Efežanom) prikazuje družinsko in zakonsko ljubezen povzdignjeno v dostojanstvo zakramenta. V podobi ljubezni, ki združuje Kristusa z njegovo Cerkvijo, gleda apostol na moškega, ki se združuje s svojo ženo, in v to zvezo Kristus – Cerkev postavlja temelj družinskega in zakonskega življenja ter sobivanja.
»Žene, pokorite se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Vi, otroci, ubogajte svoje starše v vsem; to je všeč Gospodu. Vi, očetje, ne dražite svojih otrok, da ne bodo malodušni ›› (Kol. 3, 12-21. Prim. Ef. 5, 22-33).
In ker je ljubezen tista, ki odrešuje, se mora vsaka družina konstituirati, živeti, sobivati v Gospodu v službi ljubezni. Ljubezen povezuje Kristusa z njegovo Cerkvijo, Cerkev s Kristusom.
Ljubezen je pravi vir enotnosti družine, zakoncev med seboj in otrok s starši.
Zunaj te edinosti in služenja ljubezni se z razpadom družine odpre nepopravljiva razpoka za anarhijo samih civilnih ustanov.
Evangelijska epizoda je res simptomatična.
Predstavlja nam Marijo v njeni službi matere; Potem ko so Jezusa predstavil v templju po predpisih postave in so ga obrezali, se še naprej vključuje med svoje ljudstvo v zvesti službi svoji domovini in njenim institucijam. Jezus sledi družinskim in verskim navadam Jožefa in Marije v zgledni pokorščini v Nazaretu; pokorščine, ki je ne prekine njegova »osamljenost« v templju za tri dni »sedenja med zdravniki, ki so ga poslušali in spraševali››.
Kaj ne ubogaš svojih staršev, če ubogaš Boga? Človek ne more preprečiti nobene božanske poklicanosti in poslanstva.
Epizoda templja prikazuje, skupaj z dostojanstvom in ljubeznijo Matere (»Sin, zakaj si tako ravnal z nami? Glej, tvoj oče in jaz, zaskrbljena sva te iskala ››), svobodo Sina v po božji volji: « Zakaj si me iskal? Ali nisi vedel, da se moram ukvarjati s stvarmi svojega Očeta? ›› (Lk 2, 41-52, 48 in 49).
Ne materinstvo ali paternalizem, ne izmikanje ali emancipacija otrok od staršev, temveč zvestoba volji Njega, ki je Oče in čigar volji se je Sin prostovoljno podredil: »Glej, prihajam, Oče, izpolnit tvojo voljo. bo ›› (prim. Heb 10,7).
Epizoda templja se bo ponavljala v življenju in zgodovini in bo izraz in pričevanje popolne ljubezni do Boga, ob spoštovanju staršev, ko se bo treba odločiti za lastno poslanstvo; Tudi če starši ne razumejo, je pomembno slediti božjemu klicu, izpolnjevati Gospodovo voljo.
Takoj po potrditvi svojega poslanstva Jezus sledi Mariji in Jožefu, odide z njima in se vrne v Nazaret, kjer »jima je bil pokoren … (in) napredoval je v modrosti in starosti ter v milosti pri Bogu in ljudeh« (vv. . 51-52).
Od tod je določena »sveta« človeška družina, izhajajoč iz »trojične«, iz nedoumljive skrivnosti, v kateri kontempliramo tri Osebe, popolnoma enake, neskončno različne, popolnoma združene:
– Oče je prvi vir življenja in bivanja v Bogu: je največji dar;
– Sin se pusti večno ustvarjati od Očeta, zato je največje sprejeti in sprejeti;
– Duh je hkrati največje darilo Očeta in največje darilo Sina.
Tri božanske osebe so različne, a ne oddaljene, zlite, a ne med seboj pomešane.
Vsaka Oseba se »poistoveti« z drugo, se ji podari in jo naredi »biti«.
Vsak od Trojice je zavezan k poveličevanju Drugega = Oče poveličuje Sina in Sin poveličuje Očeta (prim. Jn 17,4-5); Tolažnik poveličuje Sina in s tem tudi Očeta (prim. Jn 16,14).
Vse to nas zadeva. Beremo v sv. Avguštinu; »Če ljubiš enotnost, vse v njej, kar ima kdo, poseduješ tudi ti! Preženi zavist in kar je moje, bo tvoje, in če preženem zavist, kar je tvoje, je moje. (…) zavist ločuje, dobrodelnost združuje. (…)
Sveta Trojica je popolno občestvo, je tudi največja sreča.
Sveti Bernard prevzame to idejo in jo eksplicitno izrazi, tako da identificira Svetega Duha kot »poljub, ki si ga izmenjata Oče in Sin«.
Spustimo se sedaj iz nebes Svete Trojice in se vrnimo v Nazaret, z Jezusom in Sveto Družino; “O nazaretska družina / živa podoba / Cerkve božje”, pojemo pri bogoslužju Cerkve.
Od koncila so ljudje začeli govoriti o družini »kot domači Cerkvi« (LG 11; AA 11). Ko pa se v Pavlovih besedilih uporablja izraz »domača cerkev«, ne pomeni jedrne družine (očeta, matere in otrok), temveč krščansko skupnost, ki se zbira v svojem domu.
Danes, ko govorimo o »majhni cerkveni« družini, tvegamo veliko retorike, da bi prešli iz metafore v realnost, moramo upoštevati nekatera dejstva, ki postajajo prevladujoče pravilo: starši, ki živijo v hiši; površine zmanjšati na 40-60 m2, da se omogočijo le bistvene dejavnosti “jedrske elektrarne”, ki jih sestavljajo trije, največ štirje ljudje, po stroških nakupa ali najema.
Družinska pastorala se ne more sprenevedati s kultiviranjem posameznih družinskih članov “in vitro”, temveč mora stremeti k povezovanju različnih družin v pravo domačo skupnost, s čimer se iz množične skupnosti preide v pastoralo majhnih skupnosti, kjer je lahko trojna duhovniška služba kristjanov; prerokovanje v poslušanju Božje besede in v skupnostnem razločevanju, v molitvi in v daritvi življenja, diakoniji v služenju in ljubezni.
Nikoli pa ne smemo pozabiti, da živimo pristno trinitarno-cerkveno duhovnost, krščanska je družina, tako kot se rodi iz evharistije, tako po zaslugi evharistije živi, raste in se množi.
Edinost torej ni “vhodna”, ampak “izhodna” in ni predpostavka evharističnega obhajanja, ampak posledica.
Evharistija nas uči, da smo dobrodelni, da se darujemo in z veseljem služimo tako, kot je delal Kristus, in se mu zahvaljujemo »do smrti«.
Tako družina evangelizira že s svojim obstojem; Sam je živ evangelij, dobra novica je, da se nas Bog ni naveličal.
To je novica, ki vliva upanje, vliva pogum in navdaja zaupanje.
Med veliko Cerkvijo in »malo Cerkvijo« se ustvari krepostni krog: pride do izmenjave darov, Cerkev postane prava družina in družina postane prava Cerkev.
