Učlovečenje Božjega Sina je novo stvarjenje sveta, ker Večni vdre v zgodovino. Začetek Prologa s časovno navedbo »na začetku« sledi začetku Geneze, vendar nas ne vrne k izvoru sveta, temveč k izvirom življenja pred vesoljem, saj opisuje življenje Besede v Bogu. Janez pravi, da je “bila Beseda”; On je polnost bivanja, ki obstaja pred svetom. Iz celotnega Razodetja vemo, da je to druga oseba Trojice, imenovana Logos.
Za evangelista ima ta izraz teološko vsebino, ki je zelo blizu svetopisemski ideji o modrosti, posrednici stvarjenja in odrešenja. ‘Glagol’ pravi, da je Bog odnos; Logos je Očetova Beseda, Sin je v dejanju poslušanja obrnjen ‘proti’ Očetu. Življenje Trojice se ne zdi tako statično, ampak dinamično, in to gibanje ljubezni na določeni točki postane ustvarjalno: “Vse je po njem nastalo.” To pomeni, da če je Beseda model, ki si ga je božanski slikar zamislil, da bi naslikal bitja, je vse prežeto z božansko ljubeznijo. Obstaja slutnja ljubezni, ki jo moramo iskati v vsem, tudi v resničnosti, ki je zaradi greha izgubila podobnost z božjim vzorom. To življenje, posredovano ljudem, je opredeljeno kot »luč«, ki »sije v temi«. Podoba predpostavlja vztrajanje teme kot realnosti, ki ni toliko fizična kot zgodovinska.
Zakaj svetloba popolnoma ne prežene teme? O njih se preprosto reče, da »niso zmagali«, ne pa, da so bili pometeni; boj med dobrim in zlim naj bi bil, a slednje še vedno obstaja. Morda bi morali začeti od tu, da bi razumeli skrivnost učlovečenja. »Niso ga prepoznali … niso ga sprejeli«: Beseda ne pride na svet z močjo, ki se postavlja nad vse in vsemu navkljub; ostaja močna, kot svetloba, vedno pa obstaja možnost, da ostanemo v temnem prostoru ali celo na prostem zapremo oči, torej zavrnemo ljubezen.
To nasprotovanje bo privedlo tudi do izločitve priče luči, Krstnika, kajti za zavračanje Boga ni treba teoretizirati z ateizmom, ampak je dovolj živeti praktični ateizem, ki sovpada z zavračanjem človeka in še posebej človeka, ki posreduje Božjo skrivnost. Tu imamo opravka s prerokom, a tudi z ubogim, bolnim, tujcem. Evangelij nam bo povedal, da obstajajo ljudje, ki so bolj nazoren podaljšek učlovečene Besede, ker so njeni krhki in zato dragocenejši členi. »Da vsi verujejo po njem«; vloga priče je torej bistvena, da lahko z vero dostopamo do luči. Zakaj mu verjeti? Moralo bi biti spontano ljubiti luč, dobro, resnico, toda greh je najvišja neumnost ki daje prednost zlu.
Samo stik z Besedo nam daje razumevanje Božjih del in globoko razumevanje njegove ljubezni. In vsaka Božja beseda, ki jo sprejmemo, nas spominja, da smo ljubljeni otroci, pravzaprav nam daje »moč, da postanemo Božji otroci«. Naučiti se moramo ‘igrati’ s to Besedo, ki prevzame podobo otroka, se pravi, da jo natančno preučujemo, obračamo znova in znova, kot otrok počne z gradniki, da odkrijemo neko novo plat, ki je običajno vedno v duhu nežnosti.
Na primer, nekega dne v trenutku preizkušnje sem v 52. psalmu prebral: »Bog je zvest.« Najprej sem pomislil: nič novega, to že vemo; Takoj zatem ugotovim, da molivec doda: “Vsak dan”. Vse se je spremenilo: luč Besede je razsvetlila mojo vest, ker mi je razodela, da bom, če zaupam v Gospoda, vsak dan doživljal njegovo tolažilno zvestobo. Ta Beseda nas kot otroke prerodi in je vedno dostopna, ker je ‘ostala’ z nami. Z Jezusom se ponovno vzpostavi prijateljstvo med človekom in Bogom, ki je prišel dol, da bi hodil po vrtu z Adamom; To prisotnost zagotavlja Duh, ki podaljšuje delovanje Vstalega v svetu.
»Milost in resnica« sta nadaljnji lastnosti Besede in nas opominjata, da obstajata le ti dve poti, da črpamo življenje in luč, katerih nosilec je On. Prva pot je, da vstopimo v logiko zastonjskega daru, ker je to Božja logika in mora postati pot, po kateri se obračamo ‘proti’ svojim bratom: to početje je božansko. Drugo pa ni nič drugega kot odkriti se v vsaki posamezni odločitvi z močjo univerzalne resnice ljubezni: kjer koli si resničen, Beseda postane meso v tebi.
