Je prešla že Kristusova leta,
ni mladenka več, bila naj v zrelih
zdaj bi letih, po korakih smelih
prepoznavna, ne kot kakšna teta.
A ko vanjo se zazreš, se zdi ti,
da otrok prezgodaj je postaran,
nisi še približno ne očaran,
ko jo vidiš, slišiš govoriti.
Hvali se in to na vse pretege,
prva je, najboljša na celini,
po kazalcih vseh, še po globini
žepa, kot razklada brez zadrege.
Ali sama sebi to verjame,
je vprašanje za milijone mnoge,
ona se oklepa svoje vloge,
dela se, kot da to resno vzame.
Ji odveč je isto govoriti,
naj že prizemlji se, infantilno
da obnašanje profitabilno
ni nikoli in ne more biti.
Je prešla že Kristusova leta,
vedno čaka še odrešenika,
da jo vodi, nosi, da premika
zadnjico ji, ko se ji zapleta.
Spraševali smo se, kaj dobili
z njo smo, da je vsako leto huje,
kukavičje jajce morda tuje,
ko takrat smo dete naročili?
Naša ni, prečudno se obnaša,
bitje to čedalje bolj nesrečno,
takšno bo do konca, torej večno,
človek ob pogledu nanj se vpraša.
Kristusova leta je prešla že
in edino zanjo je zdravilo,
da se po životu bo čutilo
vsepovsod, telo da ji ne laže.
