Lukov evangelij ima glede Gospodovega krsta posebnost: Ljudje so bili krščeni in tudi Jezus je prejel krst. Poudarek, ki ga Luka daje, ni toliko na krstu kot na Jezusovi molitvi in to se je takoj opazilo drugi večer, še več: Jezus, ki je v evangelijih pogosto predstavljen kot nekdo, ki se umakne v samoto kadar moli, tukaj je predstavljen v javnem kontekstu!
Pri Luku molitev zaznamuje najpomembnejša obdobja Jezusovega življenja in tu ločuje začetek njegovega delovanja, to je prvo Jezusovo javno dejanje, ki je opisano, in to je molitev. Ta poudarek se mi zdi zelo lep in nam, če hočete, še bolj približa Jezusa, ker se nam predstavlja kot vernik, kot nekdo, ki Boga in svojega odnosa z njim ne jemlje za samoumevnega; Tudi Jezus mora, tako kot mi, moliti, iskati, razločevati Božjo voljo!
Janez Krstnik je pravkar napovedal nekoga, ki je močnejši od njega, ki bo krščeval v Svetem Duhu in ognju, namesto tega pa nam Jezus po Luku razkrije obraz svetlega Boga, katerega edina moč je delitev. V Jezusu obstaja ta izbira: deliti potopljenost v človečnost ljudi, ki jim je treba nekaj odpustiti; človek misli, da je mesto božjega Sina med uglednimi in vzornimi ljudmi, namesto tega pa je delitev z grešniki s potopitvijo v vode Jordana. Nekateri teologi menijo, kako evangeliji poudarjajo, da Jezusov krst ni bil bekaj osamljenega: zapisano je, “medtem ko se je vse ljudstvo krstilo”, se pravi Jezus je krščen med ostalimi ljudmi. Jezus deli z ljudmi hrepenenje po prenovi, po novih stvareh, po svežem zraku, ki je vodilo ljudi k tistim vodam v puščavi. In Jezus sodeluje – ne pretvarja se – sodeluje pri tem upanju, ki je ljudi usmerilo na njihovo pot. “Sodeluj, res boš arhitekt, ti boš arhitekt tega upanja” (trdi A. Casati).
Rekel sem nad “svetlim Bogom”, ker me je zelo prizadelo, kar mi je trdil nekdo glede odprtih nebes (Luka namreč uporablja glagol “odpreti” in ne “raztrgati”, kot na primer Marko: tudi tukaj je izbira glagola, gre pa za »luč«) in spraševal, kaj je tisto, kar v naši domišljiji odpira nebo. Nebo je odprto z ognjem bliska, strele, nekaj silovitega, zelo močnega, namesto tega, kar odpre nebo, pa je Duh, ki se spusti v obliki goloba. Kaj ni to nekaj kar razneži našo dušo, je nežno, “sladko” odprtje neba!
Lepo, da tudi branje danes preveva ta »lahkotnost«:
– prvo berilo v svojem drugem delu, povsem ženskem (iz prevoda ga ne razberemo, govori pa o napovedovalkah), govori o močnem Bogu, ki dominira; tukaj nas mika reči, strela bo vržena od boga in namesto tega je pastir, ki pase, ki nabira z roko in ne s palico (to je bolj objem kot kaj drugega), ki nosi jagnjeta na prsih in jih nežno vodi;
– in drugo berilo nam spet govori o ljubezni Boga, ki nas ne ljubi zato, ker smo bili dobri ali smo dobro opravili nalogo, ampak zaradi njegovega usmiljenja. To je vedno dobro poudarjeno: gospodar ukazuje, nagrajuje ali kaznuje glede na to, kako se obnaša, Bog pa ni tak, on je svobodna ljubezen. Nebesa niso več nekaj nedostopnega, ampak so odprta vsem, ne samo Jezusu, ki ponovno pravi, da smo brezpogojno ljubljeni, takšni, kakršni smo.
Drugo znamenje lahkotnosti ali vsaj jaz tako čutim je kraj, kjer se ljudje zbirajo in krstijo: onstran Jordana, to je onkraj meje Judeje, onkraj meje rimskega imperija. Janez je moral krstiti vse, popolnoma vse, in ljudje, ki jih je našel pred njim, ljudje, za katere nam Luka pravi, da so čakali, ljudje, s katerimi se je družil Jezus, niso bili videti posebej izbrani! To je prvi Jezusov prikaz, smo rekli, in izbira, ki ji bo ostal zvest za vedno: to ni Jezus v družbi mogočnih, ampak onkraj Jordana, v puščavi, ker se je tam Duh spustil na Janeza Krstnika (spomnite se druge adventne nedelje). Jeruzalem je daleč in Jezus, da vstopi v to, čemur pravimo njegovo javno življenje, ne izbere ljudi, ki nekaj pomenijo, ljudi v palačah, pretoriju, templju, ampak tiste, ki čutijo, da morajo nekaj spremeniti v svojem življenju, tiste, ki čakajo, tiste, ki so se pripravljeni odpreti, pustiti, da jih preleti lahkotnost Boga in njegovega Duha. Kot je zapisano se trije modri z vzhoda, posvarjeni od angela, niso vrnili v Jeruzalem, in skoraj se zdi, kot da je angel tudi Jezusu predlagal, naj ne gre tja, da začne svoje poslanstvo v smislu – ne pojdi zdaj, ker je tvoje mesto, v geografiji moči, marveč tja ki se nahaja na nasprotnem polu od Jeruzalema, tam, kjer je odsotnost moči.
Zadnje znamenje lahkotnosti (lahko pa bi jih bilo še veliko več): Jezus je v molitvi… njegovo gibanje k drugemu je uresničeno, njegovo približevanje ljudem je dokončno in zdaj javno pravi, da je potrebno gibanje navzgor, proti Očetu. Solidaren je z grešniki, a ne kot sostorilec, solidaren je z grešniki, toda če je Jezus tam, je zato, da ta svet bede poveže z Očetovim usmiljenjem. In če ne moremo z gotovostjo trditi, kdo sliši besede: Ti si moj Sin, ali samo Jezus ali vsi ljudje, lahko zagotovo trdimo, da so se nebesa odprla za vse in ne le za enega in je Očetov usmiljen pogled usmerjen na vse, ne samo na enega! Od tega trenutka dalje te besede odmevajo za vsakega od nas na dan našega krsta: ljubljeni smo na poseben, edinstven, neponovljiv način, za vsakega od nas ima Bog Oče svoje veselje.
