Precej zmede je okrog tebe.
Tvoj predhodnik na papeškem tronu se je imenoval Marcelin, v kakih zapisih pa so o njem pisali tudi kot o Marcelu, in ko si, Marcel, nasledil Marcelina je po preteku vseh teh silnih let seveda nastopil zgodovinski dvom: Si sploh bil? Kdaj si bil, če si bil? In kateri si bil: Marcelin ali Marcel?
Potem je tu še zmeda povezana s tvojim mučeništvom oziroma ne-mučeništvom, saj si po nekaterih virih umrl mirno – če se temu lahko tako reče – v pregnanstvu, medtem ko drugi viri navajajo, da si umrl zaradi težkih in poniževalnih del, ki si jih bil – pregnani in kaznovani papež – prisiljen opravljati v konjskih hlevih. Zdaj nekateri trdijo, da je vse res, drugi pa spet, da so ti – spokojno umrlemu – sezidali cerkev na prostoru kjer so prej stali hlevi … in od tod legenda o mučeništvu.
Kakorkoli obračam – štala pač! Kot se za Cerkev spodobi. Za Cerkev, katere začetki nedvomno segajo v štalo. Znamenito betlehemsko štalo seveda!
Zmeda pa je bila tudi v času tvojega papeževanja. V zmedi zaradi krvavih Dioklecijanovih preganjanj se je precej kristjanov zmedlo in se v strahu za življenje uklonilo poganskim malikom, nato pa so bili popolnoma zmedeni, ko jih brez javne pokore – ki je bila v prvih časih krščanstva normalna praksa -, ljubi moj sveti Marcel I., nisi več spustil nazaj v čredo. V hlev. Oziroma v štalo.
Ne bom se spuščal v to kaj je bilo prav in kaj narobe niti ne v to kaj bi bilo prav ali narobe storiti v taki situaciji. Največji kamen spotike, se mi zdi, je znotraj naših krščanski štal, prav tisti, povezan z usmiljenjem, kamen, za katerega je že Jezus rekel, da naj ga kar zaluča tisti, ki je brez greha.
Kakorkoli že: čreda se je razcepila in se med seboj skoraj poklala, če nekoliko pretirano prevedem zapis, da je prišlo do »prepira, razdora in upora«. Vodja zmedencev, te je – dvakrat spreobrnjen in nespokorjen – izdal poganskim preganjavcem, ki so te zaprli in izgnali. Enaka usoda pa je doletela – v imenu politične korektnosti in ljubega miru – tudi zmedenega in pokvarjenega izdajalca.
Kaj naj rečem ljubi moj sveti Marcel? Le to, da se take in podobne »štale«, prepiri, razdori, upori in razcepljenost v naši ljubi Cerkvi neprenehoma ponavljajo. In se kar ne končajo. Vse do današnjih dni.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK
