Gospod doktor, sta nerazdružljiva,
on in ta podoba, ki neguje
ves čas jo, misleč, da v njej domuje,
skupaj sila sta nepremagljiva.
Je bilo nekoč nerazdružljivo,
tuli v en rog, vse res solidarno,
delal je, kdor hotel je, udarno,
sicer pa vseskozi izmuzljivo.
Je nerazdružljivost jih vezala,
narode vse, po Prešernu prosto,
a potem je pokalo pogosto,
se nerazdružljivost je razklala.
Kompas ves čas le na jug mu kaže,
je nerazdružljiv od te naprave,
manjka kanček pameti vsaj zdrave,
da bi vedel, da mu igla laže.
O nerazdružljivosti napleta,
kaže s prstom na minule čase,
v ogledalo ne pogleda, vase,
v domišljiji nad oblaki leta.
Je nerazdružljiv z levico v žepu,
z njo vseskozi sem in tja opleta,
skupaj sta za isto stvar zagreta,
družno mahata po istem repu.
Gospod doktor, tole skratka slika,
anamneza je, nerazdružljiv je
od levice, z njo se praska divje,
takšnega vzdržujemo bolnika.
