Doktor, fig! so se otroci drli
za kulture narodne nosilcem,
rad ustregel malim je sledilcem,
vedel, da bodo ljudje to vrli.
Doktor, fig! In v žep je brž posegel,
da nasul je lačnim fig prgišče,
to bilo takrat je gledališče,
kmalu dohtar v rani grob je legel.
Doktor, fig! Ne vpijejo več mladi,
tudi več kulturnosti luči ni,
polnih zadnjic v času tem, v temini,
ne vedo več niti, kaj bi radi.
Ne posega več se v plitve žepe,
sega zdaj se v vrečko na globoko,
iz nje razmetava na široko
enim le, z levico druge tepe.
Vrečka polna je zgolj za izbrane,
kitijo ki z doktorjem se sami,
in ki vpijejo, ta, kdor ni z nami,
še brez fige v žepu naj ostane.
Niti fig se tistim ne privošči,
ki se z vrečko zlizali še niso,
ki ne marajo za to premiso,
kdor je tak, naj boljšim čevlje lošči.
Doktor, fig! Ta klic se več ne vrača,
vrečka prazna je, v njej ni kulture,
štete narodu so zadnje ure?
V grobu dohtar se ob tem obrača.
