Blogar je odprl svoje mesto,
da na njem ljudem bi svoje trosil,
da bi žejne jih čez vodo nosil,
metal po hinavsko jih na cesto.
Blogar se popolnoma odcepil
je od tega, kar je prej razširjal,
je na drugo stran takoj oddirjal,
upajoč, da se ji bo prilepil.
Blogar nagovoril svoje znanke
je in znance, da bi mu sledili,
množice za sabo pridobili,
kakor kramarček privablja stranke.
Blogar stranko pregovoril eno
je samo, bahal se, da masovno
šlo se bo za njim, a je ponovno
kakor vsakič gledal zabodeno.
Blogar cilje je imel visoke,
a na blog njegov se pač ne prime,
kdor razmišlja z glavo, tak ne rine
v meglo, v jarke ne drsi globoke.
Blogar pred realnostjo se brani,
s tem ko jo prireja, olepšuje,
a iz tedna v teden je le huje,
stran gredó še ustanovni člani.
