So vprašali ga, kako se piše,
je povedal, da je Mukič Taško,
oddrdral to skoraj po vojaško,
le da bolj počasi in pa tiše.
Taško Mukič, zdaj pa nam ponovi
to enačbo, ki si jo izrekel,
in povej, od kod si jo izvlekel,
slišijo se jezni nanj glasovi.
Taško Mukič ponovi brez dlake
na jeziku, kar je pred izustil,
si sam sebi znova je dopustil,
da nesmisle sme trosíti vsake.
Je odmera, praviš, pokojninska
padla s četrtin treh pri osnovi
le na polovico? To ponovi,
duša ti lažniva barabinska!
Res tako je, Mukič odgovarja,
iz rokava levega potegne
cifre, da spet vanje se obregne,
rezultat zlagani da poudarja.
Nehali na Taška so jeziti
se, ko slišali so psihologa
ki dejal je, Taška da nadloga
to je, láži da ne zna uiti.
Žal zlagan je Taško Mukič scela,
muke ga tako močno pestijo,
da telo, v katerem te živijo,
ena sama je že laž debela.
V mukah v tem telesu je ujeta,
ki hotelo bi drugačno biti,
Taško revež žal ne more skriti,
da mori resnica ga zakleta.
