Zdrav kot dren in hkrati ves betežen,
čudna dvojnost se ga je lotila,
mislil je, imam zagotovila
biti zdrav, a sebi sem nadležen.
Ga od daleč je zato pregledal
doktor Kramp, ko vrnil se nedavno
je po štirih letih in kar javno
je bolniku, kar mu gre, povedal.
Človek si evropske domovine,
torej prav ničesar ti ne manjka,
razen da si zblojen, brez obstanka,
vleče da v vse večje te globine.
Meni, doktorju, ti pomagati
ni mogoče, če sam tega nočeš,
če uničevati zgolj se hočeš,
kaj bi mogel sploh ti predpisati?
Sam bolnikov tu imam zadosti,
da še k tebi hodil bi brez zveze,
niti ne pomislim, svoje peze
sam boš, človek, reševal, oprosti.
Ali je dojel, da iz globine
se le sam izvleče, če prepozno
ni še zanj? To je resnično grozno,
če dojel ni Krampove doktrine.
