Oče tožil da bo vse po vrsti,
vpil je sinko, krilil je z rokami,
cepetal obenem še z nogami,
migotali čisto vsi so prsti.
Prste vmes ima da očka Hlinko
marsikje, to znano je po vasi,
so medtem se spremenili časi,
toda ata isti je, kot sinko.
Ne spreminja njuna se podoba,
le da sinko je karikatura
ata Hlinka, zblojen kakor kura,
ko posnemal fant bi rad goloba.
Spraševali so ljudje v obupu
se nekoč in danes, skratka vedno,
le od kod sta ta dva, skrajno bedno,
znašla skupaj se, na istem kupu.
Ata, ta bo tožil, prste rinil
tja, kjer si lahko jih poškoduje,
a za sinka bo samo še huje,
ko brezupno bo normalnost hlinil.
Bo na koncu najhuje za sinka,
ki popolna žalibog je nula,
družbi v breme kot strgana cula,
mali ker produkt je nule – Hlinka.
