Je odmevalo spet ob deseti,
ko je mir že, v ulici tišina,
oglasila starka se je, fina
bi hotela biti, po nasvetih.
Po nasvetih, naj drži pri strani
vedno se, ko v ulici odmevi
so večerni, tako tudi drevi,
ko odmevalo je po Ljubljani.
Bil ukaz je, starka ga posluša,
da prikrije tista se zadeva,
kar odmevalo je sredi dneva,
to zvečer docela naj zatuša.
Se pri strani starka je držala,
kakor vedno, torej spet pristransko,
saj jezilo jo je prav neznansko,
kar povedala je in prebrala.
Množica da zbrala se čez dan je
in da je odmevalo močneje
kakor ponavadi, to pogreje
starko vsakič, vrže v težko stanje.
Si zvečer zato je duška dala,
da pri strani, kar se da, popljuva,
kar jo premočno pri srcu kljuva,
da se taka množica je zbrala.
Ker nepravi tam bili so zbrani,
tolkli so odmevi ji ušesa,
skriti mogla starka ni nečesa –
sama da je na napačni strani.
