Monarhija je 10. marca 1770 s patentom uzakonila splošno vojaško obveznost. Ukinili so najemniško vojsko in jo zamenjali s prisilno rekrutacijo. Odpor do vojske je bil v času po uvedbi splošne vojaške obveznosti na Slovenskem več kot opazen. O tem nam posredno veliko pove že množica agitacijskih pesmi, v katerih so znani literati pozivali slovenske mladeniče, naj se ne izogibajo vojaški obveznosti. Že v prvem desetletju po uvedbi je ubežništvo dobilo takšen obseg, da je bilo treba posredovati. Zlasti Anton Feliks Dev se je kot verzifikator močno angažiral v agitaciji za vojaško službo in v Pisanicah od
lepeh umetnost objavil več pesmi s takšno vsebino.
Ubežništvo, vojaški beguni in skrivači so torej v samem jedru slovenske ≫vojaške≪ zgodovine. Le kdo bi si želel iti v vojsko, v kateri je rok služenja do reforme leta 1802 trajal 30 let ali praktično vse življenje. 4. maja 1802 je bil vojaški rok skrajšan na 14 let.
Natančneje je vojaško dolžnost določil posebni obrambni odlok z dne 4. avgusta 1827. Takrat so opustili rezervo, namesto nje pa so uvedli deželno brambo. V tem obrambnem zakonu so obdržali vse stare izjeme. Duhovščina, plemstvo, uradništvo, doktorji prava in medicine, dijaki, učitelji in oni posestniki, ki so sami obdelovali svoje posestvo, so bili vojaščine prosti. Poleg tega se je lahko vsakdo tudi odkupil, če je plačal posebno takso, ki je znašala 500 – 800 goldinarjev.
Vsa teža vojaške dolžnosti je slonela na razmeroma malem krogu prebivalstva. Ni čudno, da so se fantje bali ‘bele suknje’, saj jih je odtrgala za celih 14 let od doma. Mnogokrat je poprej postaven in krepek fant prišel z berglami, pohabljen berač, nazaj v rojstno vas.
Da so se izognili vojaški suknji, so bežali fantje v gore in gozdove, kadar so biriči in vojaki lovili novince. Naborne komisije so si morale pomagati na razne načine, da so dobile fante v roko. Fante so na primer polovili kar ob nedeljah pred cerkvijo.
Cesar Ferdinand I. je s patentom z dne 14. februarja 1845 skrajšal služenje vojske na osem let.
