Evropska ≫trojka≪ je 4. aprila 1991 predstavila predsedniku jugoslovanskega predsedstva Borisavu Joviću uradno stališče Evropske skupnosti do osamosvajanja Slovenije oziroma razpada Jugoslavije. Stališče Evropske skupnosti je bilo podobno stališču ZDA. Podpirali so enotnost Jugoslavije in demokratične procese v državi, spregledali pa so dejstvo, da se je to v Jugoslaviji skorajda izključevalo. ≫Trojko≪ so sestavljali luksemburški, italijanski in nizozemski zunanji minister. V tem času so bila opozorila, da v Jugoslaviji ne gre samo za probleme na nacionalni podlagi in da je zahteva po ≫demokratični enotni Jugoslaviji≪ zgolj nerealna fikcija, saj so se nasprotja zaostrovala predvsem pri vprašanju, ali demokracija ali ohranjanje starega režima. Ta dejstva v začetku med tujimi politiki niso naletela skoraj na nikakršno pozornost. Slovenci so najbolj računali na naklonjenost treh sosed: Italije, Avstrije in Madžarske, pa tudi Nemčije, še zlasti, ker ji je mednarodna skupnost ob nedavni združitvi priznala pravico do samoodločbe. Več razumevanja za želje majhnega naroda v večnacionalni državi, kot so pričakovali tudi slovenski politiki, so pokazali še narodi, ki so imeli sami podobne izkušnje, na primer države, ki so se osamosvajale od Sovjetske zveze.
