Leta 1869 je Josip Ogrinec, ki se je rodil 5. aprila 1844, v Slovenskem glasniku objavil prvi šahovski problem. Na Slovenskem je bil šah razširjen že v 1. polovici 19. stoletja. Leta 1859 so ustanovili v Trbižu prvi šahovski klub. Šahovska omizja so delovala v Celovcu, Trstu, Gorici, Celju, Mariboru, Idriji in v drugih mestih ter trgih (Žalec).
Mednarodno raven so slovenski šahisti najprej dosegli v sestavljanju šahovskih problemov.
Goričan Josip Plahuta je dosegel leta 1862 v Londonu 2. nagrado (tekmovalo je 54 problemistov z vsega sveta) ter postal eden najboljših predstavnikov avstro-ogrske problemske šole. Leta 1869 je dobil na problemskem turnirju v Berlinu 1. nagrado Ivan Kos. Svetovni problemski mojster je bil tudi Andrej Uršič iz Gorice. V Avstro-Ogrski so prvi šahovski turnir organizirali 1870 v Gradcu. Na njem je Slovenec Gašper Kos dosegel 2. mesto.
Navdušenje za šah pa je izredno povečalo po uspehu doslej najboljšega slovenskega šahista dr. Milana Vidmarja, ko je na velikem turnirju 1911 v San Sebastianu dosegel 2. mesto za poznejšim svetovnim prvakom Capablanco. Bil je edini amater med vrhunskimi šahisti, ki se je povzpel med kandidate za svetovnega prvaka.
