Črn ni humor, temveč resnica,
kar to zganja scufano obličje,
drugega ni kot naličje ptičje,
pobezljana kuštroglava ptica.
Sprla rada ves bi svet krog sebe,
da lahko bi prhutala v miru,
gledala na druge vse v preziru,
češ toplo mi je, naj druge zebe.
Dohtarji posebej na tapeti
tega so nesramnega kljunaša,
ki vse mrhovinarje prekaša,
v lastni arogantnosti se sveti.
To ni kakšna elegantna ptica,
ni koristna, silno je škodljiva,
prepirljiva, skrajno zajedljiva,
kot da ona je sveta kraljica.
Saj ne veš več, ptica ali ptič je,
bitje gre naslavljati dvospolno,
kakor ono sámo je, frivolno,
dvojno kaže ko ljudem obličje.
Bi v človeški rada se podobi
pokazala, prav prijazna lica,
kadar gre za nohte ji, ta ptica,
bi bila tedaj, kot se spodobi.
Črn ni humor, ko pripeljali
enkrat nujno jo k zdravnikom bodo,
sama zapečati si usodo:
v veterino jo bodo poslali.
