Da zamudnik je, počasen silno,
znano vsem je, ki so ga spoznali,
ki zavezniki so mu postali,
ne po svoji volji, bolj nasilno.
Priletel je mednje kot iz topa,
kakor toča, nepričakovano,
mu bilo je vse vnaprej postlano,
da se v medu, mleku brž okopa.
Ta letalec, ptič sorte počasne,
sin osamljenega je otoka,
taka vrsta na stopnji otroka
tam ždi, dokler zadnja ne ugasne.
Na otoku tem sredi celine
ta fosil letalca se šopiri,
upa v svoji skrajno krivi veri,
da preteklost nikdar mu ne mine.
Vanjo se zateka, da premagal
z njo frustracije lahko bi svoje,
sanja zmage, zmagovite boje,
kakor kocke da na kup bi zlagal.
Vse celina ko okoli njega
skupaj zmagoviti dan praznuje,
on, zamudnik, k vzhodu pogleduje,
praznovanja dan ga vsega zbega.
Kolikor je ura v ruski stepi,
toliko se njemu prikazuje,
da zamuja, jasno je, še huje,
to sprevideli celo so slepi.
V stepo vendar niso povabili
ga, da skupaj z njimi bi proslavljal,
da sramoto delal bi, ko javljal
bi od tam se, da se vsem zasmili.
Misli si o njem prav vsak zaveznik,
ta letalec samega premagal
sebe je, ko datum je prelagal,
zmagoviti to je res – brezveznik.
