Ko mobilizacija propadla
množična je, znašla se v bojkotu,
krivdo brž pripisal je komplotu,
temna sila da ga je okradla.
Nič več v boju ni, mobiliziran,
prelevil se spet je v civilista,
se prihulil kot deževna glista,
civilist demilitariziran.
Vključil se je spet v civilno družbo,
trmasto kot partizanska mula
ura pa ponovno zanj je nula,
se mudi mu – kam? – v nevladno službo.
Civilist zdaj pisal bo zakone,
češ da vladajoči nesposobni
so za takšno delo, le obrobni
to so streli, spušča jih na tone.
Da na nuli vse je, to boli ga,
da je nula sam, je zanj skeleče,
hrza, rita, civilist rezgeče,
jaha, jaše kakor konjska figa.
Vse brez repa in prav vse brez glave,
včeraj militant, zdaj civilist je,
kot drevesce, ki je ob vse listje,
ker že zdavnaj več ni klime prave.
Pisal bi zakone, da povrne
pospešeno se poprejšnja klima,
je na nuli, čutiš, da fant nima
pojma, kam, kako naj se obrne.
Stroka slekla ga je in sezula,
vojska se mu vsa je razletela,
le civilna družba ga trpela
bo še kratko, zgolj ker tip je nula.
