Ko še niti niso začeli ustanavljati odborov OF na terenu, je Edvard Kardelj 28. julija 1941 pisal, da sta zunaj OF ostali Jugoslovanska radikalna zajednica in Jugoslovanska nacionalna stranka, da pa je kljub temu v OF večina slovenskega naroda.
Razlog, da komunisti k sodelovanju niso vabili vodstev predvojnih legalnih strank, je bilo tudi njihovo načelno odklonilno stališče do uveljavljenih strank, ker so se jim zdele, kot se je jeseni 1941 izrazil Kidrič, še večja katastrofa od okupacije. Tudi sicer so strankam pripisovali odgovornost za aprilsko katastrofo. Tako stališče slovenskih komunistov je izviralo iz njihovega prepričanja, da dogodki ustrezajo fazi priprav na narodno revolucijo, to pa je ustrezalo tedanji splošni usmeritvi (vzhodno) evropskih komunističnih partij, ki so si, seveda poleg zmage nad silami osi, za enega od ciljev postavile tudi prihod na oblast.
V Sloveniji in sploh v večnarodnostni jugoslovanski državi, ki jo je v obdobju med dvema vojnama bremenilo tudi nerešeno nacionalno vprašanje, je imela taka opredelitev medvojne dejavnosti še dodaten pomen v izvedbi narodne revolucije, ki se je kazala v zahtevi po uresničitvi pravice do samoodločbe narodov in vzpostavitvi slovenske državnosti.
