Duhovnik Stanko Sivec, ki je služboval tudi v Šempasu, na Otlici, na koncu pa biserno mašo obhajal v Prvačini, je umrl v duhovniškem domu v Šempetru 5. julija. Tako je odšel še zadnji duhovnik, ki je po koncu druge svetovne vojne doživel montirane procese in preživel koncentracijsko taborišče.

Življenjska pot visokoraslega, a tudi notranje izredno pokončnega človeka je bila predlani, ob Sivčevem 90. rojstnem dnevu predstavljena tudi v Ajdovščini. To je bil Večer pod Čavnom, ki je bil hkrati tudi tretji postni večer ajdovskega Kluba krščanskih izobražencev. Zaključil se je s pesmijo Kol’kor kapljic – tol’ko let, kajpada.

Stanko Sivec je predstavil svoje življenje, ki ga je na zanimiv način popisal v knjigi goriške Mohorjeve Skozi ogenj. Kljub starosti je knjigo predstavljal po vsej Primorski in se na predstavitve vozil z avtom sam.

Pohvala Alojza Rebule

Nepredstavljivo trpljenje zapora, samice in koncentracijskega taborišča je sedanji upokojeni župnik iz Prvačine opisal v povsem polni dvorani ajdovske gimnazije. Nekdanjega župnika na Otlici so prišli poslušat tudi njegovi nekdanji farani in njegova knjiga spominov Skozi ogenj je šla za med. Leta 2015 je namreč izšla in hitro doživela ponatis knjiga Skozi ogenj, ki je ne le literarno dovršena, ampak tudi zanimiva, hudomušna in polna optimizma. Tudi najhujše stiske namreč opisuje vedro in humorno. Knjigi in avtorju je veliko prostora v tedniku Družina posvetil tudi znani pisatelj Aloz Rebula: »So nekatere redke knjige, ki jih odložiš s polno kulturno potešenostjo. So pa med njimi še redkejše, ki jih odložiš ne samo s kulturno, ampak tudi z duhovno in celo svetostno potešenostjo. Taka je po mojem mnenju ena od večernic letošnje goriške Mohorjeve družbe, knjiga Skozi ogenj devetdesetletnega, doslej neznanega avtorja, Primorca Stanka Sivca. Stanko Sivec se je rodil na Livku pod Krnom, tik Beneške Slovenije, v klasični katoliški slovenski družini, kjer je bilo doma delo, krščanstvo, poštenost in zvestoba svojemu narodu. Iz sanj po rešitvi izpod fašizma je Stanko s svojo družino padel v Titov policijski sistem. Od beneškega duhovnika je dobil navdih za duhovniški poklic in temu poklicu je ostal junaško zvest z nenehno molitvijo skozi vse mogoče preizkušnje življenja, od prve aretacije, ko je bil še bogoslovec, do deset let pozneje, ko je imel za sabo vrsto taborišč, do poldrugoletne vojaščine v Vojvodini.«

Sivec je nekaj zanimivih prigod iz svoje kalvarije povedal tudi obiskovalcem Večera pod Čavnom. Komunistično kazensko delovno taborišče v ljubljanskem Litostroju, ki ga je doživel, je bilo še hujše od nacističnega, manjkale so le plinske celice. Ta izjava je zdravnika Osolnika skoraj stala življenja, je iz prve roke povedal nekdanji jetnik Stanko Sivec. A v temačno tematiko je Sivec vpletal veliko dovtipov in šal in večkrat nasmejal obiskovalce, med katerimi je bila cela vrsta njegovih duhovniških kolegov, na čelu z upokojenim škofom Metodom Pirihom.

Sivec in Možina

Zadnji še živeči duhovnik iz montiranih procesov je poudarjal nujnost odpuščanja in je o svojih nekdanjih sotrpinih in mučiteljih govoril zelo obzirno. Bi segel v roko svojemu zasliševalcu Zdenku Roterju, če bi ga srečal? Na vprašanje je Sivec odgovoril brez premisleka: seveda, nisem jaz, ki lahko sodim, ampak Bog. Tudi o sotrpinih, ki so se zaradi pritiskov zlomili in svoje prijatelje morali »potunkati« ali ovajati, je bil razumevajoč: »Ne morete si predstavljati, kakšni pritiski so to bili. Več mesecev, noč in dan.« Strahote so na vseh pustile velike posledice. »Ko sem pisal knjigo, sem se spet znašel v zaporu,« je rekel. S svojimi nekdanjimi sojetniki se zato o zaporu po izpustitvi niso nikoli več pogovarjali. Je pa o Sivcu na večeru spregovoril Franc Možina iz Dobravelj, ki je tudi dal skozi litostrojski lager. Sivca je videl skozi okno, ko se je ponudil, da bi opravil kazen – mučilno »telovadbo« namesto starejših sojetnikov. Pazniki so ob tem ponoreli in ga zato hudo kaznovali, se je spominjal Možina: »To je bil pravi satanizem.«

Nekdanji župnik iz Šempasa, Otlice, Bovca in Prvačine je odgovoril tudi na vprašanje o vlogi svojega predstojnika v semenišču, Stomažana Vladimirja Makovca. Uglednega jezikoslovca in nekdanjega duhovnika sicer poznamo pod imenom Vladimiro Macchi (1909-2006). »Nadškof Margotti je o njem dejal, da če bi imel pet takih duhovnikov, bi prenovil vso škofijo. Bil je kot policaj. Hodil je po obednici in nas tolkel s svinčnikom po glavi. Odkrito je simpatiziral z Italijani in bil do italijanskih sošolcev veliko bolj naklonjen kot do nas, Slovencev. V semenišču so sicer predstojniki bili zelo uvidevni, čeprav smo med seboj govorili prepovedano slovenščino. Samo Makovec ni bil prav nič očetovski.«

Dvakrat zaprt

Sivec je bil dvakrat zaprt. Prvič (1949-1950) zato, ker je zbiral podpise med domačini na Livku, da bi iz zapora izpustili na smrt obsojenega duhovnika Jožka Kraglja. Najprej je bil v zaporu, nato v delovnem taborišču v Litostroju in slednjič v delvonem taborišču v Tacnu. Ko so ga izpustili, je bil v ljubljanskem bogoslovju v hišnem priporu. Po nekaj mesecih pa so v hišni preiskavi pri njem dobili kratko pisemce, v katerem je zaprti duhovnik Danilo Cimprič poslal škofu Vovku pozdrave. Sledila je aretacija in tej zloglasni montirani Tolminski proces. Zaradi špijonstva je moral v zapor in na prisilno delo – gradili so stanovanjske bloke na ljubljanskih Žalah (1951-1953). Kazen pa se je tudi po osvoboditvi nadaljevala, saj je še poldrugo leto služil vojaški rok s skupino nekdanjih zapornikov v vojvodinski Kikindi. V marsičem je bila za Sivca vojaščina še hujša kot zapor, saj zaradi tamkajšne mentalitete nisi mogel vedeti, kaj te čaka in kako se pred tem braniti. A že takoj zatem Sivec pove, da je bil označen za polpismenega, ker ni znal brati – cirilice.

Še tri generacije

Sivec je poudaril tudi, da je komunizem formalno sicer prešel, da pa ostajajo njegove posledice v ljudeh. To pa bo trajalo tri generacije, je ocenil. Sivčeva zgodba ni opisana le v knjigi. Je tudi na internetu. Pred nekaj meseci je namreč gostoval v oddaji Pričevalci Jožeta Možine na nacionalni televiziji, ki je na voljo tudi v spletnem arhivu RTVS.

Z izredno hvaležnostjo zaradi dolgoletnega zavzetega dela med Primorci pokojnemu Stanku Sivcu kličemo: »Na svidenje nad zvezdami!«