V sedanji hudo razvajeni družbi, ko so okrog nas v marketih in drugod, polne police mleka, sira, masla in skute v različnih embalažah, si nihče več niti ne predstavlja, kako, kdaj, kje in s koliko truda in ljubezni, so naši predniki te domače dobrote izdelovali sami od Bog vedi kdaj. Koga še zanimajo črede ovac, krav, koz, ki so se nekdaj pasle po Tolminskem, Kobariškem, Bovškem, Cerkljanskem in v kakšnih kočah in razmerah so takrat živeli naši planšarji.
Tedaj pastirji niso poznali meja, kot jih danes. Tako so črede drobnice od Trsta pognali čez Kras na Nanos. Tolminci so jih pasli v zimskem času tudi po Furlaniji. Zato je bil planinski svet vedno zanimiv in obljuden vse od 500 do 1500 metrov nad morjem, kjer je bil pašni svet. Planine so po vseh naših Alpah vse do Pohorja. Po planinah nad Sočo se je uveljavilo predvsem srenjsko pašništvo ali tudi župansko pašništvo. Kdo še ve, kako so takratni gospodarji pašne živine prišli do mleka, sira, skute ali masla? Tolminci so morali nekoč svojemu patriarhu plačevati davek za rabo planin. Poleg denarne vsote je znašala terjatev tudi 5000 funtov sira, kar predstavlja okvirno dve toni. Koliko jim je še ostalo za lastne potrebe, si lahko le mislimo. Sir so peš ali z vozovi prevažali in ga prodajali v Trst, Gorico, Čedad in Videm.
Pri sirjenju (postopek izdelave sira) je termometer nepogrešljiv pripomoček. Nekoč, ko ga Tolminci še niso poznali, jim je bil prst nadomestek termometra in pokazatelj kdaj je bilo mleko segreto na želeno temperaturo. V knjigi so predstavljeni tudi razni leseni predmeti, ki so jih pastirji uporabljali pri predelavi mleka v sir, skuto in maslo.
Vse to in še marsikaj zanimivega boste lahko izvedeli v knjigi Tolminsko sirarstvo tisočletna kultura, ki jo je izdal v samozaložbi Vojko Žagar iz Poljubinja s sodelavkama Nevenko Janež in Ano Hawlina. Knjiga ima 250 strani in bogato slikovno gradivo z razlago domačih narečnih izrazov, kar daje knjigi še posebno etnološko vrednost. V njej so objavljene tudi zanimive objave starih listin in dokumentov iz raznih arhivov in evidenc denarniških dnevnikov in seznamov namolzene količine mleka ter podatke kako in kdaj so naši predniki ustanavljali prva sirarska društva, zadruge in šole In kdo so bili njihovi prvi strokovni učitelji. Bogata je tudi objavljena literatura in viri.
Vsekakor je Vojko Žagar s sodelavkama uspel z veliko truda in ljubezni do naših prednikov, ohraniti v pisani obliki tisto prvotno življenje in delo naših prednikov, ki so daleč od mest na visokih planinah s trudom redili in pasli drobnico in govedo ter pridelovali mleko, sir, skuto, maslo na naraven način od paše do mize. To je velika dota za naš mladi rod in za naš zgodovinski spomin. Tako raziskavo, ki je bila zelo zahtevna, lahko naredijo samo ljudje, ki ljubijo svojo domovino, ljudi in naravo, v kateri živimo. Zato zaslužijo vsi trije njeni ustvarjalci iskrene čestitke in pohvalo. Knjiga je zelo užitno branje, ki človeka zapelje k našim davnim prednikom in pokaže pot razvoja naše slovenske tisočletne kulture sirarstva na Tolminskem.
Knjigo lahko naročite na tel. O41 636 563.
