Poslanstvo raziskovalnih novinarjev

V zadnjem času se nekateri kolumnisti Reporterja, doslej dosledno zavezanega vrednotam zahodne civilizacije oz. slovenske politične pomladi, na grob in žaljiv način spravljajo nad posamezne osebnosti pomladne opcije, med ostalim tudi z brskanjem po njihovih dejanjih in izjavah izpred več desetletji. Janši npr. celo pošiljajo namige, da bi se moral umakniti s položaja SDS in celo s politične scene, ker da je veliki luzer, pa da je kriv za poraze pomladne strani ipd. Odgovorni urednik Silvester Šurla, avtor številnih pronicljivih uvodnih kolumen, je to držo opravičil z izjavo, da je Reporter danes »od politike najbolj neodvisen medij, kar gre mnogim, tako na levi kot na desni, zelo v nos«. Dodal je še, »da si te svobode, da lahko kritično pišemo o enih in drugih, klub nenehnim političnim pritiskom, ne bomo pustili kar tako vzeti«.

Vloga novinarstva

V spornost nekaterih kritičnih Reporterjevih tekstov o vidnih pomladnih politikih se tu ne mislim spuščati. To sem storil na zelo jasen način v mojih dveh zadnjih sestavkih, ki sem jih objavil enega v Demokraciji in enega v Reporterju, in še naprej stojim za ugotovitvijo, da so bili posamezni članki nedostojanstveni, žaljivi in nekateri celo na meji mrhovinarskega početja. S tem pa še ne želim žaliti njihovih avtorjev, ampak jim dopovedati, da imamo, tako kot oni, tudi še drugi pravico izraziti in objaviti svoje mnenje. Uredništvo pa bi moralo biti hvaležno za ta opozorila, saj je obstoj tednika odvisen od zadovoljstva njegovih bralcev.

Slednji pa pripadajo v glavnem pomladni opciji, ter je veliko znakov o tem, da so novo usmeritev tednika slabo sprejeli. Za resen raziskovalni medij namreč v situaciji, ko si je ena opcija razgrabila glavne vzvode realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.), ter jih drži v rokah že tričetrt stoletja, druga pa se bori za preživetje, ne more biti glavna skrb oz. glavno poslanstvo enako kritičen odnos do obeh strani. Najprej in predvsem mora razgaljevati in razgrajevati ozadje tega pošastnega monopola, ki meji na ideološko okupacijo, ki je ustvaril globoko državo, pohabil slovensko demokracijo in zaradi katerega postaja družba zaudarjajoča mlaka in se duši v lastni nesnagi. In to monopol opcije, ki ji niti v preteklosti niti danes ni bilo treba odgovarjati za nobena zla dejanja. Ne za medvojne in povojne poboje, ne za neizmerno trpljenje, ki ga je povzročila različno mislečim, ne za propad države in njenega družbenega eksperimenta, ne za zgodovinski rop družbenega premoženja v tranziciji itn. Ko bo ta monopol razgrajen in družbena moč uravnotežena, potem je resen raziskovalni medij res dolžan enako kritično obravnavati vse akterje na družbeni sceni. In če bi se po naključju kdaj pomladna opcija dokopala do podobnega monopola, bi ga tudi bilo treba rušiti, ker so monopoli, zlasti oblastniški, veliko družbeno zlo.

Ali bi Janša res moral oditi

Janša je bil v prejšnjem režimu med prvimi, ki so tvegali spopad s povampirjeno JLA, in je zaradi tega tudi končal v zaporu ter nato s svojimi političnimi sopotniki dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do zloma komunizma, demokratizacije, ustanovitve slovenske države  in njene umestitve v njeno naravno evropsko okolje. In v desetdnevni vojni je na čelu obrambnega mnistrstva  veliko pripomogel,  da je Slovenija te svoje pridobitve tudi obranila. Ustvaril je najmočnejšo politično stranko, trdno zasidrano v volilnem telesu, in lastne medije, ki skupaj s katoliškimi začenjajo razbijati zatohli levičarski medijski monopol. Bil je dvakrat na čelu slovenske vlade in »prvi Slovan«, ki je uspešno vodil EU. Za svoje delo je prejel opazna priznanja  uglednih evropskih politikov in strank, kot npr. Angele Merkel, Evropske ljudske stranke, Mednarodne demokratske zveze, in tudi njihovo odločno podporo, ko ga je levičarska politična mafija strpala v zapor.

Označevanje Janše za luzerja ob tem njegovem izjemnem življenjskem opusu in nagovarjanja, naj zapusti politiko, so, milo rečeno, smešna. Morda zaradi tega, ker ga sprijeno zakulisje tranzicijske levice že desetletja demonizira in se v svojih poskusih njegovega političnega umora poslužuje celo skorumpiranih državnih institucij, kot so npr. represivni organi, sodstvo in KPK, pa zarot in volilnih prevar z instant strankami in novimi obrazi za enkratno uporabo? In mu je s tem že nekajkrat ukradlo volitve in preprečilo, da bi sestavil vlado. O tem, kdo naj vodi SDS, pa lahko odločajo edinole organi stranke, v katerih pa ima Janša zaenkrat vso podporo. Tudi zadnje volitve so pokazale, da največ volivcev zaupa ravno SDS, in to v pogojih, ko mračno politično zakulisje in njegove politične lutke z vsemi topovi streljajo po Janši in njegovi stranki.

Tudi sicer ni na pomladni strani problem SDS, ampak SLS in NSi, ki so ju volivci zaradi njunih zgrešenih političnih izbir v preteklosti eno za drugo vrgli iz parlamenta, in si do danes še nista pošteno opomogli. Kot so tudi problem številni politični izletniki, ki s svojimi v naprej obsojenimi in brezperspektivnimi strankarskimi podvigi, tudi če dobronamernimi, samo uničujejo pomladne glasove. Dr. Stane Granda je zapisal, da nihče ni popoln in tudi Janša ni svetnik, vendar »zgodovina ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po zgodovinskih zaslugah. In tu je Janez Janša v novejši zgodovini, skupaj s Pučnikom in še nekaterimi drugimi osebnostmi brez konkurence«.

Sam bi še dodal, da je Janša nevaren silam kontinuitete, ker je ta čas edini slovenski politik, ki lahko zbere okrog sebe dovolj širok ljudski konsenz, da jim lahko iztrga oblast iz rok, in ima dovolj sposobnih ljudi, da lahko upravljajo državo. Kakorkoli se bodo stvari iztekle z njim, pa bo že s tem, kar je doslej ustvaril, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna figura novejše slovenske zgodovine. Tudi še takrat, ko o njegovih rabljih, preganjalcih in kritikih ne bo ne duha ne sluha več.

PS: Tekst sem najprej poslal Reporterju, a na pošto niso niti odgovorili in ga doslej tudi niso objavili.

Milan Gregorič

 

 

Ne spreglejte
Naloži več