Šavrinke se vračajo

Pri založbi Beletrina so ob bližnji 80-letnici pisatelja Marjana Tomšiča izdali ponatis njegovega romana Šavrinke, ki, kot so zapisali, predstavlja vrh njegovega ustvarjanja. Nova izdaja je obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila navdih in na nek način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do 2. svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. V delu Šavrinke je Tomšič oživil istrsko zgodovino in jezik ter obudil zamolčane drobce istrske kulture, so zapisali pri Beletrini.

Pisatelj Istre

Marjan Tomšič, rojen 7. avgusta 1939 v Račah pri Mariboru, velja za eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Po končani gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar, od leta 1986 do 1999 pa je bil samostojni kulturni delavec.

Je avtor številnih romanov, novel in črtic, pa tudi mladinskih del, humoresk in satir. Obveljal je za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, pogosto označene tudi z izrazom “pokrajinska fantastika”.

Žanrsko in tematsko v svojih delih seže od nadrealističnih, psihološko fantastičnih in magičnih vsebin, pogosto prežetih z istrsko motiviko (romani Šavrinke, Oštrigeca, Zrno od frmentona), do proze o t. i. aleksandrinkah, Slovenkah, ki so od 1870 do konca druge svetovne vojne hodile služit kruh v Egipt k premožnim družinam kot dojilje, varuške, kuharice, hišne pomočnice (Grenko morje, Južni veter), niso pa mu tuje niti znanstvena fantastika, groteska, erotične, ljubezenske in filozofske zgodbe, družbenopolitična ali otroška domišljijska proza, piše v predstavitvi na strani Društva slovenskih pisateljev.

“V Tomšičevem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem pa se fantastično-satirični prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, prepletajo z ostrim analiziranjem družbene realnosti,” so še zapisali pri založbi Beletrina.

Kdo so bile šavrinke

Šavrinke so bila dekleta in žene iz najbolj revnih krajev notranjosti slovenske in še bolj hrvaške Istre, ki so se ukvarjale s preprosto preprodajo pridelkov. Tako to opisuje spletna enciklopedija Wikipedija. Šavrinke niso iz neke Šavrinije (tako kot aleksandrinke iz Aleksandrje) in tudi niso govorile šavrinskega narečja, tega ni, kot tudi ni čevljarskega, ampak istrsko mešanico narečij iz notranjosti Istre (tudi ali predvsem hrvaškega dela). Moški se s to dejavnostjo niso ukvarjali, so pa podobno največji reveži hodili z motiko na ramenu po vaseh blizu Trsta in prosili za delo.

Šavrinke so hodile v Trst prodajat kmečke izdelke zaradi velike revščine in gospodarske krize. To je bila tudi zelo preprosta oblika trgovske dejavnosti, Največji in tudi najbolj enostaven zaslužek so imele z jajci, zato jih imenujemo tudi jajčarice, so pa iz Trsta nosile v istrske vasi in tam prodajale ali zamenjevale za nova jajca razno drobno blago, kot so na primer igle, niti, naprstniki, nožički, škarje. Delovale so ob koncu 19. stoletja pa do zaključka druge svetovne vojne, nekatere tudi dlje. S tem so se začele ukvarjati po osnovni šoli, ki je takrat trajala šest razredov. V ta posel so jih upeljevale mame, babice, sestre, tete… S tem so se ukvarjale do poroke, če pa je bila revščina res velika tudi naprej. V Trst so zaradi revščine hodile peš, po poti za vozove, ki je bila polna kupov živalskih iztrebkov, ki so jim ljudje z Brega pod katerim je bila najbolj uporabljena pot rekli šavre. Od prahu in blata teh šaver so bile vse zelo umazane, zato so jim Slovenci iz okolice Trsta rekli šavrinke. Ime izhaja iz Trsta in okolice kjer je slovenščino govorilo skoraj sto tisoč ljudi, in kjer so ljudje lahko vzvišeno gledali na te revne Istranke, ne pa iz posameznih vasi v notranjosti Istre.

Poenostavljeno posploševanje imena Šavrinke se je pojavili šele po osamosvojitvi Slovenije, ko se je pozabilo na Trst kot nekdanje največje slovensko mesto, in so začeli “raziskovalci” Istre odkrivati ta prostor z zornega kota Ljubljane kot “prestolnice” Slovenije, ne pa Trsta kot neprimerno večjega gospodarskega središča in nekdanjega največjega slovenskega mesta.

Avtor: BS, Obalainfo.si, Wikipedija

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več