Ko se kolo časa zavrti nazaj vse do leta 1612

Vipavska matična knjiga, ki jo hrani Škofijski arhiv Koper.

Večino ljudi zanima, od kod so, kdo so njihovi predniki: in nadvse zanimivo je izvedeti njihova imena. Nenazadnje je to živi stik z zgodovino. V tako starih zapisih začutimo duh tedanjih časov, nehote se nam poraja na tisoče vprašanj: kako so tedaj ljudje razmišljali, kakšna je bila njihova govorica, kako so se prebijali skozi vsakodnevne preizkušnje in še bi lahko naštevali.
Ko smo obiskali Škofijski arhiv Koper, nas je prijazno sprejel arhivar gospod Luka Tul, ki nam je že po predhodnem dogovoru pripravil matične knjige, ki so nas najbolj zanimale. V čitalnici je vladal tisti starodavni mir, naše misli in različna poizvedovanja so utrla svojo pot skozi zapise duhovnikov in kaplanov župnije Vipava.

Knjiga iz leta 1612

Ponosno lahko trdimo, da izhajamo iz krajev, kjer je bila pisana beseda vedno doma in prav vipavskim duhovnikom gre vsa zahvala, da imamo danes tako bogato zbirko zapisov o delovanju župnije in dogajanju v njej. Semkaj spadajo matične knjige: rojstna oziroma krstna, poročna in mrliška. Najstarejša knjiga naše župnije sega v začetek 17. stoletja, točneje povedano, v leto 1612.
Kot lahko razberemo iz podatkov s spletnega mesta naše župnije, spada župnija Vipava med najstarejše župnije na Primorskem in je bila leta 1247 prvič omenjena kot župnija, ko je s Postojno spadala pod oglejske patriarhe. Že vse od 14. stoletja dalje je vipavska župnija zavzemala fare, ki jih zasledimo v matičnih knjigah, začenši z zgodnjim 17. stoletjem: Črni Vrh nad Idrijo, Otlica, Šmarje, Gabrje, Lokavec, Velike Žablje, Vrhpolje, Planina pri Ajdovščini, ter številne bližnje vasi, ki danes spadajo v različne župnije.

Vipavska matična knjiga, ki jo hrani Škofijski arhiv Koper.

Po letu 1468, ko so nad vipavsko župnijo zavladali Habsburžani, so postali vipavski župniki ‘vikarji’ prošta, s sedežem v (današnjem) avstrijskem Strassburgu. Vipava tako ni imela več župnika, temveč slabo plačane vikarje. Navzlic ne ravno cvetočim časom za našo župnijo, pa je že v obdobju srednjega veka Vipava imela svojo župnijsko šolo, kjer se je šolal tudi znameniti rojak baron Žiga Herberstein. V času protestantizma je Vipava postala močno luteransko središče, na čelu s Sebastjanom Kreljem, našim protestantskim piscem, po katerem je dobila ime ena izmed vipavskih ulic. Luteransko vero je podpiral tudi domači vipavski grof Lorenzo Lanthieri. Leta 1751 je vipavska župnija prišla pod goriško nadškofijo, leta 1830 pa je župnija Vipava, zaradi uskladitve cerkvenih meja v deželi Kranjski, postala del ljubljanske škofije. Pod italijansko okupacijo je vipavska župnija postala del goriške nadškofije, od leta 1977 pa spada v takrat obnovljeno koprsko škofijo.
Ko človek vzame tako stare knjige v roke, si ne more kaj, da ne bi začutil spoštovanja do naših prednikov in sploh do vsega, kar je botrovalo k ohranjanju naše kulturno zgodovinske dediščine. Pod drobnogled sem vzela prve matične knjige iz naše župnije, to so bile: rojstna in krstna knjiga od 1612 do 1639; mrliška knjiga od 1623 do 1625, ter druge, ki so segale v celotno 18. stoletje in kjer je popisano delovanje župnije Vipava. Vpisi v knjige so bili sprva v narativni ali pripovedni obliki, edina razmejitev med datumi ali opisi je bila ročno potegnjena črta pod vpisom. Vpisi so bili včasih težko berljivi tudi zaradi kurzivne oblike z določenimi okrajšavami, mnogokrat odvisno od vpisovalca. Pozneje pa so začeli bolj pregledno urejati zapise v tabelarno obliko (po letu 1790).

Zapisi v latinščini

Prav ta, prva matična knjiga je zelo zanimivega izgleda. Nekatere strani je načel zob časa, vendar je knjiga vseeno dobro ohranjena. Pisali so z rjavimi odtenki črnila, ki so ga pridobivali iz različnih rastlin ali lubja. Ti odtenki se razlikujejo od svetlo do temno rjave, pa tudi do sive barve. Prvi vpis v rojstno in krstno matično knjigo župnije Vipava nosi datum 22. februar 1612, podatki so v celoti navedeni v latinščini; to je bil Matthia Polshak (Matija Poljšak), njegova starša pa Caspari Polshak (Gašper Poljšak) in Margareta Polshak (Marjeta Poljšak), kraj bivališča ni omenjen. Priimke žensk so v latinskih zapisih s tipično končnico – iza ali – ka; npr. Polshakiza (beremo: Polšakica). Ob tej navedbi se marsikdo spomni na staro belo vinsko sorto, ki se imenuje poljšakica. Od 16. do konca 18. stoletja prevladujejo pri priimkih za ženske osebe oblike, ki so priponskoobrazilno tvorjene iz moških, tako da je pri nekaterih izrazno podobnih priimkih težko izluščiti prvotno obliko zaradi premen v podstavi in izglasju. Prav preko teh zapisov prepoznamo imena in priimke, ki so že stoletja prisotni na naših tleh. Navedla bom nekaj zanimivosti glede najpogostejših imen in priimkov, ki jih srečamo še danes med Vipavci in v okoliških vaseh.

Novejše knjige so lažje berljive zaradi rubrik. Knjigo hrani Škofijski arhiv Koper.

Spodaj navedena imena so navedena v izvirni obliki, da bralec začuti neposreden stik s tedanjimi časi, v oklepaju pa je oblika imena, kot jo poznamo danes.

Najstarejša imena na Vipavskem

Okrog leta 1620 je bilo daleč najbolj priljubljeno dekliško ime Marina (Marija), potem Catharina (Katarina), Ursula (Uršula), Elisabet(h)a (Elizabeta), Lucia (Lucija), Sholastica (Skolastika, zelo redko ime danes – pomen: učenjakinja), Agnes (Neža), Barbara. Najpogostejša moška imena pa so bila: Casparus (Gašper), Matthias (Matija), Franciscus (Frančišek, Franc), Ioannes (Janez), Josephus (Jožef), Stephanus (Štefan), Simon, Andrea/ Andreas (Andrej) itd. V matični knjigi tako razberemo, da so se začela pojavljati ‘nova’ imena, ki do takrat še niso bila zapisana. Nekaj primerov prvih vpisov:
Ime Spella (Špela – izhaja iz pogostejšega Elizabeta) je prvič omenjeno 15. junija 1627; ime Alenka prvič omenjeno 25. februarja 1624. Čez dobrih 200 let, v obdobju po letu 1820, pa je bilo daleč najbolj pogosto vpisano žensko ime Maria (Marija), sledila so imena: Theresia (Terezija), Josepha (Jožefa), Anna (Ana), Margareta (Marjeta). Najpogostejša moška imena pa so bila: Bartholomeus (Jernej), Franciscus (Frančišek), Matthias (Matija), Martinus (Martin), Michael (Mihael, Miha), Gregorius (Gregor). Moško ime Cristian (Kristjan, Kristijan) se pojavi šele 6. maja 1823, ter Rosalia, Valentinus (1824) in ostala.

Prvi priimki

Priimki naših prednikov, ki segajo najdlje in so zapisani v matičnih knjigah vipavske župnije, so: Poljšak (v različicah: Polshak, Bolshak…) Naglost, Tomažič, Kodelja, Nusdorfer, Uršič, Bajc, Petrič, Božič, Židanik, Kostanjevic, Krašna, Hrovatin, Vrčon, Krhne, Marc, Rehar, Furlan, Jež, itd.
Kot vemo, so prvi zapisi v matičnih knjigah v bohoričici, slovenski pisavi, katere začetnik je bil Adam Bohorič, ki je znanstveno določil pravopisna pravila zanjo. Uporabljali so jo od sredine 16. do sredine 19. stoletja, zato so tudi zapisi v bohoričici čisto drugačni (brez današnjih črk: č, š, ž), nato je prišla v rabo gajica, ki jo (z določenimi prilagoditvami iz izvirne pisave) uporabljamo še danes. Naj omenim še zelo zanimivo zapisovanje enega izmed najbolj razširjenih priimkov v vipavski župniji, Bajc in kakšne spremembe je v teh letih doživel: Baiez (1612) > Bajitz (1613) > Bajiz (1613) > Baizh (1614) > Baiz (1625) > Baiz , Waitz ali Waiz (1720) > Baitz (1823), kar se je do današnjih dni ustalil v zapisu Bajec ( vmesni –e- je večinoma izpadel po razpadu Avstro – Ogrske pri prepisovanju matičnih knjig pod italijansko oblastjo).Vsekakor pa je v naših krajih večinsko prisoten priimek Bajc.
Čisto za konec še nekatera imena naših krajev, kot so se zapisovala v različnih obdobjih:
Budanje (Buddagna – 1612; Boldania- 1625; Wudannia – 1633; Buddaina – 1825)
Vrhpolje (Vargpole – 1614; Verpolla – 1626; Verpogla – 1628)
Zemono (Giemona – 1615, Zemona – 1808)
Goče (Gotzus – 1629, Gozha (1633)
Lože (Losh.g. – 1629)
Gradišče ( Gradissa – 1633, Gradisha)
Vipava ( Wippach – 1808, Wipbach – 1824; Wipach /Wippach – 1825)

Vipavski duhovniki

Vikarji, ki so delovali v 17.stoletju v Vipavi, katerim gre vsa zahvala, da imamo župnijske knjige ter s tem vpogled v obdobje naših prednikov, so bili: Andrea Pasqualino (vipavski župnik od 1612 dalje); Rocho Blanda (1612); Andrea Stromba, vikar (1613); Stephano (Štefan) Benedičič (1625); Gregor Terčelj (vipavski župnik, 1627) in še nekateri drugi.
V 18. stoletju pa so v vipavski župniji vpisani duhovniki in duhovni pomočniki: Andrea Spagnoli (duhovni pomočnik, 1766), Marco Renner (vikar, 1769), Andrea Laurin (vikar, 1770), Josepho Rossi ( duhovni pomočnik, 1770), Josephus Crisman (Jožef Križman) – duhovni pomočnik v Šmarjah (1782).
Med duhovnike, ki so delovali v Vipavi v 19. stoletju pa naj omenim Matija Vertovca, ki je bil tudi vinogradnik in zgodovinar, rojen leta 1784 v Jakulinih pri Šmarjah in umrl leta 1851 v Podnanosu, avtor knjige Vinoreja za Slovence (1844). V Vipavi je bil duhovni pomočnik med leti 1807 in 1809. V matični krstni knjigi se je prvič vpisal 17. februarja 1807 kot duhovni pomočnik (cooperator) krstitelj. V tem obdobju ga zasledimo še večkrat, med drugim 26. oktobra 1808, kjer je krščeval v službi duhovnega pomočnika v Vipavi.
Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem Škofijskemu arhivu Koper (vodji arhiva Luku Tulu) ter Magdi Rodman, izjemni poznavalki zgodovine Vipave. Ne pozabimo, da so knjige največja vrednota vsakega naroda ter neprecenljiv pisni vir, preko katerega spoznavamo preteklost in naše prednike, se učimo iz njih in le tako lahko ponesemo več stoletne vrednote prihodnjim rodovom.
Ingrid Patricia Boben

Ne spreglejte
Naloži več