Pričevalci: Jožica Janežič

Televizija Slovenija je predvajala odmeven dokumentarni film v okviru serije Pričevalci o Primorki Jožici Janežič. Film režiserja dr. Jožeta Možine je dostopen tudi na internetu, vendar se je treba za ogled registrirati.

Pričevanje Jožice, rojene Vekar v Zalogu pri Postojni, je posebej vredno ogleda, saj se redko zgodi, da nekdo na tako strnjen in sistematičen način predstavi svojo življenjsko zgodbo. Rojena je bila leta 1936 in se lahko pohvali z izvrstnim spominom.

Živela je pod Italijo, fašisti so stigmatizirali in zaničevali slovenske otroke v šoli, številne krivice je doživela na lastni koži. Veliko breme za prebivalstvo je bilo tudi italijansko vojaštvo, ki ga je bilo pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo okrog Postojne vse polno. Vaška skupnost je takrat še držala skupaj, v marsičem pa je bilo drugače, ko je nastopila druga svetovna vojna in je prišlo do vsiljenih ideoloških delitev. V njihovi hiši na podstrešju so skrivali ranjene partizane, hkrati pa je pritličje zasegla nemška vojska za vojaško ambulanto. Nemški vojaški zdravnik je slutil kaj se dogaja pa jih ni izdal. Drugače je bilo z njegovim asistentom, ki je bil Mongol – nemški ujetnik in je Jožico, ki je bila še dekletce, spolno napadel. K sreči jo je oče, ki se je zaradi poškodbe na delu predčasno vrnil domov, rešil.

Kot dekle je Jožica videla veliko smrti in bila tudi sama izpostavljena številnim nevarnostim. Leta 1944 so partizani v sosednji vasi umorili njena stara starša in druge sorodnike. Bili so med premožnejšimi, imeli so gostilno, v katero so zahajali vsi, tudi Nemci. Jožica se spomni: »Umorili so stare starše, dve teti in strica. Stari ata je bil zelo bolan in sploh ni mogel hoditi tako, da so ga izvlekli iz postelje in mu prerezali vrat. Ker so bili opiti, so jih mučili. Staro mamo in dve teti so vrgli v ledeno vodo, strica, ki so mu rekli, naj beži, so ustrelili v hrbet. Mi nismo vedeli, kdo je to napravil, ampak slišali smo, da to je bil pod imenom Viktor…« Iz gostilne so pobrali ves alkohol in vse, kar so pač imeli. Ostalo so uničili in razbili, od plošče za štedilnik do krožnikov. Na spisku za umor je bil tudi Jožičin oče, a ga partizan, ki je bil očetov znanec in za umor izbran, ni hotel izpolniti. Pozneje je to plačal s svojim lastnim življenjem. Ideološki pritisk, ki je bil pred vojno fašistični se je po vojni prelevil v komunističnega.

Njihova družina ni bila »na pravi strani« zato je bila tudi Jožica zapostavljena in onemogočena, ko je šlo za šolo ali službo: »Komunizem je bil na višku. Nekateri ljudje so se zelo hitro obrnili po vetru in že poljubljali sliko Tita nad posteljo. No, mama je rekla, da so taki ljudje brez značaja. Rekla je vedno, Bog je prvi v vrsti. Ni važno, kaj se učite, kam greste, brez Boga ni nič. Z bratom sva si to zapomnila. Tisti, ki so bili komunisti so imeli vse, drugi nič,« še doda. Potem, ko je zavrnila članstvo v komunistični mladini je Jožica padla v še večjo nemilost. Onemogočili so ji vsakršno delo.

Pobegnila je v Italijo in od tam odšla v Avstralijo. Tam je spoznala moža Slovenca in se z njim odpravila v Združene države Amerike. Bila je odlična šivilja in modna ustvarjalka, a nemirni duh jo je gnal še naprej. Študirala je trgovske vede in psihologijo ter med drugim zasedala eno vodilnih mest v tekstilni tovarni. Ves čas je bila izredno dejavna v slovenskih društvih, globoka navezanost – ljubezen do domovine je ostala. Svojo izjemno življenjsko zgodbo je iskreno popisala v knjigi Pepca’s Struggle (Pepčin boj), ki je izšla v ZDA leta 1989 in doživela velik uspeh. V prevodu je to knjigo leta 2018 pod naslovom Na obalah spomina v redni knjižni zbirki izdala Celjska Mohorjeva družba.

Jožica Janežič je za oddajo Pričevalci podala izjemno zgodbo, ki predstavlja pomemben prispevek k vedenju o medvojnem in povojnem dogajanju v tem delu Slovenije. Kljub tragedijam in stiskam sta optimizem in zgled pričevalke, kako se je spopadala s težavami, tisto, kar bo navdahnilo številne gledalce. Pričevalki Jožici še vedno odzvanjajo besede slovesa od staršev, predvsem očeta, ko je še na pol otrok zapuščala domovino: »Če si se, tako odločila pojdi. Si še mladoletna, ne bom te klical nazaj, ker to je tvoja volja.« Mama je vzela blagoslovljeno vodo in jo je blagoslovila. »Bog, mlada je, nisem je še vsega naučila, ti poskrbi prosim«, rekla je še: »Sonce ne sije vedno, ampak po dežju pride ven. Zavedaj se, kamorkoli boš šla, slovenska mati te je rodila. Ne pozabi na Boga, narod in domovino.« To je vodilo, ki se ga Jožica drži že vse življenje.

Ne spreglejte
Naloži več