Aldo Černigoj: Na obodih spirale

Pred kratkim je pri založbi Libris izšla nova knjiga Na obodih spirale, avtorja Alda Černigoja, profesorja sociologije in filozofije, rojenega na Gori nad Ajdovščino in živečega v Kopru, in to četrta po vrsti (Večer pri Maticavih, 2002, Čas ob zori, 2006 in Po dnevu noč, 2011). Nova knjiga prinaša 21 novel. Pripovedovalec je en sam, to je avtor, ter se opisani liki izpovejo skozi njegov notranji monolog. Jezik je izbran in povrhu tega obogaten s primorskim izrazjem, kar je po mnenju pisca besedila na platnici Bojana Bizjaka »gotovo dodana vrednost tega dela«. K čemu bi sam dodal, da domačnost jezika dobesedno boža bralca, saj je človekov »materin jezik« njegovo narečje, in si avtor za to svojo drznost odstopanja od knjižnega jezika zasluži vso pohvalo.

Dogajanje je avtor postavil v pozna osemdeseta leta in deloma tudi že v obdobje novega političnega sistema. To je v čas dvomov, zbeganosti, preloma s starim sistemom kot tudi že prvih razočaranj nad novim.  Obravnava predvsem svet uradnikov, šolnikov, funkcionarjev in povzpetnikov, z osvetljevanjem njihovih psihološki stanj in njihovih odzivov na potresna družbena dogajanja. S poudarkom na »občečloveških moralnih in ekzistenčnih vprašanjih o iskanju smisla«. Pri čemer avtorja vznemirjajo zlasti »tavanje v praznem življenju, v brezperspektivnih delih in službah, nesrečne ljubezni, nasilje nad ženskami« in moralni relativizem nasploh. Čeprav nastavlja s tem »boleče ogledalo običajnega življenja«, čuti bralec, da sporočilo knjige »ni brezperspektivnost«.

Avtorjevi liki, pahnjeni v ta miselni in družbeni kaos, nam namreč prinašajo tudi sledeča spoznanja in sporočila, kot npr.: »On res ni bil rojen za komunista, in je s tem, da se jim je pridružil, naredil pravo nasilje nad sabo. Ni pa bil nikoli prav njihov, tudi če so mislili, da je. Globoko v sebi je nosil dvom…« Vendar, »ali lahko to stranko, partijo, kar tako zapustiš, pa tudi če si bil poln dvomov vanjo. Gre za človeški odnos do ljudi, ki ostajajo tam…Gre za vest…« In še naprej: »Enkrat, že kdaj, si je bil mislil, da pozna vse odgovore. Pa jih ni res. S stremljenjem gor, gor, gnanim s karierizmom…, je zlezel noter v sam sistem tega enoumja…« Beremo tudi razmišljanja, »da vsa evropska kultura temelji na krščanstvu…, tudi reči, ki nimajo nič skupnega z vero, še celo dejanja, ki so proti njej, in tudi možje, kot so Voltaire, Nietzsche, so se napajali pri tej veri…« V zvezi z vznemirljivimi ekzistenčnimi vprašanji zbujajo pozornost misli, kot npr., »da ostane človek s svojo smrtjo zmerom sam…In potem pride tisto, skrivnost…Nobena znanost ti ne more pomagati in tudi noben duhovnik ne…Zato ni leka za smrt na sveti…Truplo tvoje pač strohni v gomili…Ali čaša tvojih del ostane. Za to, ja, gre, kaj si v življenju naredil, kaj si pustil za sabo…Zato seči globoko vase! Oblikovati nekaj prvinskega. Nekaj edinstvenega… Vse, kar si naredil, ostane v tebi, tudi v drugih, ki so bili okoli tebe…« Branje knjige deluje na bralca katarzično, ker ob vseh teh dvomih, razmišljanjih in spoznanjih išče in preizkuša tudi samega sebe. Zato gre knjiga za človekom še dolgo potem, ko jo je prebral.

 

 

 

Ne spreglejte
Naloži več