Pozabljeni holokavst: Armenija

Armenska sveta gora Ararat, kjer je po vesoljnem potopu pristala Noetova barka. Foto (c): Tino Mamić

Več kot stoletje je že minilo od holokavsta nas Armenci, ki je v Sloveniji precej pozabljen. Čeprav je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je že uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal že Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno…

Armenski spomenik, klesarska mojstrovina. Foto (c): Tino Mamić

V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v Avstro-Ogrski, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja.

Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armencev do življenja in dela na ozemlju Turčije je povsem ukinjena.” Turki so najprej pobili vse vojaško sposobne Armence, nato duhovnike, politike in intelektualce. Starce, žene in otroke so deportirali z izgovorom bližine vojaških spopadov. V puščavi so umirali zaradi lakote, žeje, telesnih naporov in bolezni. V Turčiji je od dveh milijonov preživelo le nekaj tisoč Armencev. Danes jih v Armeniji živi 4,5 milijona, po svetu pa približno 8 milijonov.

Mnogi zgodovinarji ocenjujejo število armenskih žrtev na poldrugi milijon, uradna Ankara pa priznava največ pol milijona “mrtvih v spontanem maščevanju turškega prebivalstva zaradi petokolonaškega sodelovanja Armencev z Rusi”. Turčija po skoraj stoletju še vedno ne želi o tem spregovoriti. Še več, z različnimi (ne)diplomatskimi pritiski in grožnjami skuša preprečiti vsako razpravo o tem. Pred nekaj leti je tako celo povsem zaprla mejo s sosednjo Armenijo, ki je po razpadu Sovjetske zveze nastala na ostanku ostankov nekdanje države. Orhan Pamuk, najbolj priljubljen turški pisatelj, je na glas povedal, da je velik del milijona umrlih Armencev bil žrtev dolgega pohoda v izgnanstvo čez sirsko puščavo. Ko se je Pamuk želel udeležiti komemoracije armenske diaspore v Franciji, je začel iz Turčije prejemati grozilna pisma.

Evropski parlament je že v osemdesetih letih priznal genocid nad Armenci, isto pa so storile še mnoge zahodne države. V številnih drugih zahodnih državah so genocid priznali predsedniki, premieri ali parlamenti s posameznimi izjavami. Slovenska politika o takem priznanju sploh ne razmišlja.

Armenska sveta gora Ararat, kjer je po vesoljnem potopu pristala Noetova barka. Foto (c): Tino Mamić

Spomin na nacifašistično iztrebljanje Židov je tudi v Sloveniji močan, čeprav ga nismo doživeli v taki obliki kot v drugih državah. Bistvo spominjanja je opomin človeštvu in Slovencem, da se kaj takega ne bi ponovilo nikdar več. Slovenskemu spominjanju na italijanski genocid nad Primorci in nemški nad Židi (pa tudi Romi in Slovani) bi veljalo dodati tudi spomin na turški genocid nad Armenci. V opomin.

Ne spreglejte
Naloži več