Več kot 10.000 mladih, nekaj deset državnikov in predstavnikov svetovnih religij je k večnemu počitku pospremilo brata Rogerja iz Taizeja. 16. avgusta 2005 je bil svetniški starec kruto umorjen, kar je takrat pretreslo svet, pa tudi Slovenijo. Brat Roger je namreč duhovno vplival na mnoge generacije mladih Slovencev. Pravzaprav vpliva še danes.
Rogerja Schutza (90) so pokopali točno teden dni po krutem umoru, ko ga je med večerno molitvijo Romunka Luminita Solcan (36) trikrat zabodla z nožem v grlo. Verniki so morilko razorožili in jo prepustili policiji. Njen zdravnik je izjavil, da gre za shizofreno bolnico, napad pa je verjetno posledica opustitve jemanja zdravil.
Taizéjsko skupnost je Schutz ustanovil med drugo svetovno vojno v vasici Taizé v bližini francoskega Lyona. Protestant švicarskega rodu je okrog sebe začel zbirati mlade in jih navduševati za medverski dialog. Ustanovil je preprosto in skromno meniško skupnost, ki je odprta tudi za nekrščanske religije. Danes se v francosko vasico zgrinjajo množice mladih z vsega sveta.
Taizéjska skupnost ni nikoli imela namena ustanoviti lastnega “gibanja”, ampak je vabila mlade, naj prevzemajo odgovornost v svojih domačih župnijah. Da bi jih bratje pri tem podprli, so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja. Za novo leto se je srečanj v evropskih metropolah doslej udeležilo že več tisoč Slovencev.
Doslej se za organizacijo srečanja v Sloveniji slovenski škofje niso odločili. Glavni razlog je organizacijske narave, saj bi težko prevzeli petdnevno oskrbo in bivanje za 100.000 mladih. Če k temu dodamo še nenaklonjenost in sovražnost ljubljanskih oblasti do kristjanov, je to še bolj razumljivo. Slovenske škofije, ki s Taizéjem sodelujejo že od leta 1972, so organizirale manjše mednarodno srečanje mladih maja 1987 v Ljubljani, ki je bilo prvo taizéjsko srečanje v takratnih komunističnih državah. Ljubljano je obiskal tudi brat Roger, ki je bil prvič v Sloveniji že na srečanju mladih v Stični leta 1981.
Vprašanje, zakaj je moral brat Roger umreti na tak način, ostaja odprto. Njegov sobrat, brat Francois, je leto po smrti zapisla takole: “V številnih sporočilih, ki smo jih dobili zadnje leto, so smrt brata Rogerja primerjali s smrtjo Martina Luthra Kinga, nadškofa Oscarja Romera ali Mahatma Ghandija. A razlika med temi možmi vendarle obstaja. Zadnji trije so se namreč znašli sredi političnega, ideološkega spora in so jih umorili nasprotniki, ki niso prenašali njihovega mnenja in vpliva.
Brat Roger je nedvomno očaral s svojo nedolžnostjo, neposrednim zaznavanjem, s pogledom. In mislim, da je v očeh nekaterih videl, da se očaranost lahko spremeni v nezaupljivost ali v sovražnost. Za nekoga, ki v sebi nosi nerešljiva nasprotja, je taka nedolžnost morala postati neznosna. Posmehovati se ji ni bilo dovolj. Treba jo je bilo uničiti. Zdravnik Bernard iz Senarclensa, ki je bil ob bratu Rogerju, ko je umrl, je napisal: ‘Če je svetloba premočna, in mislim, da je to, kar je izžareval brat Roger, lahko bilo zaslepljujoče, tega ni mogoče vedno prenašati. Takrat ni druge rešitve kot ugasniti vir svetlobe tako, da ga uničiš.’ Njegova smrt je skrivnostno dala pečat temu, kar je vedno bil. Umorjen namreč ni bil zaradi ideje, ki jo je zagovarjal. Umorjen je bil zaradi tega, kar je bil.”
