Neznani svet znanega pisatelja Bogomirja Magajne

Znani slovenski in primorski pisatelj Bogomir Magajna, ki je bil izredno občutljiv za socialne krivice, je po drugi svetovni vojni od blizu doživljal tudi stisko svoje sestre Marije. Ker gre za temo, povezano z bratomorno vojno, je prišla na dan šele v zadnjem času.

Korenine v Vremah

Franc Magajna in Marijana, rojena Ambrožič sta živela na naslovu Gornje Vreme 32 in imela šest otrok. V knjigi Status Animarum (Stanje duš), ki jo hrani tamkajšnji župnijski urad, so zabeležena imena v latinščini, kar je bilo takrat v navadi. Navajamo jih dobesedno: Franciscus Josefus (1895), Maria Francisca (1896), Paulina (1889), Bogomir Paulus (1904), Zora Anna (1905) in Danica Stephania (1807). Bogomir in Marija sta živela v Ljubljani in imela veliko stikov.

Bogomirjeva sestra Marija (1896) se je poročila z Antonom Pircem (1892). Živela sta v Trnovem v Ljubljani in imela tri otroke, Zvonka (1921), Mirka (1923) in Danico (1937). Pred drugo svetovno vojno je Bogomir Magajna tri leta živel pri njih, saj je bil, begunec pred fašizmom, brez službe. Nečakinja Danica o njem pravi, da je bil »velika dobričina, ljudi po okolici je obiskoval in zdravil brezplačno«. Ko je malo pred vojno le dobil zaposlitev na oddelku za psihiatrijo na Poljanski cesti v Ljubljani, je bolnikom sam kupoval zdravila, trdi nečakinja Danica.

Vojna uniči družino

Mladoporočena Marija

Vojna vihra je družino praktično uničila. Bogomirov svak Anton je kot jugoslovanski orožnik prišel pod okupacijsko oblast in zato prešel k domobrancem. V domobransko vojsko sta vstopila tudi njegova sinova, ko so zaprli univerzo. Vsi trije so se ob izteku vojne umaknili na Koroško, odkoder so bili kot ujetniki vrnjeni v Jugoslavijo, čeprav niso bili udeleženi pri vojaških spopadih. Kje so bili umorjeni, ni znano, saj Marija od novih oblasti tega ni uspela izvedeti. Po vojni se je za samohranilko začela revščina in socialna izolacija. Kot sorodnici domobrancev nista dobili živilskih kart ne socialnega zavarovanja. Nova oblast je iz njunega stanovanja vzela praktično vse, od spodnjic do krožnikov. Še več let sta živeli v hiši, ki je imel okna zabita z deskami, saj si novih stekel nista mogli privoščiti. Brez pomoči Marijine sestre Danice Štefanije, ki jim je pošiljala pomoč iz ZDA, ne bi preživeli.

Kruh si je trgal od ust

Edini, ki ju je obiskoval, je bil brat Bogomir. Njihov sosed se spominja, da se je Marija, kadar jo je obiskal brat, z njim dolgo in zaupno pogovarjala. Danica se spominja, da je njen stric Bogomir sestro v izropanem stanovanju tolažil z besedami: »Veliko hudega so ti naredili, a še ne veš, česa so sposobni ti ljudje.« Prinašal jima je kruh, ki si ga je odtrgoval od ust, se spominja Danica. Enkrat na teden jima je poslal štruco kruha, saj nista imeli živilskih kart in sta si lahko kupili mesečno le en kilogram kruha. V njihovo stanovanje so jima oblasti vsilili dva sostanovalca, delavca iz Litostroja, ki sta pri njih zastonj živela 17 let. Potem so morali vzeti še mater samohranilko. A ne glede na to, je Marija izpraznila shrambo in vzela k sebi še revnega študenta iz Vremske doline. Marija in Danica sta morali trdo delati, a sta kljub temu tolkli lakoto.

Danica pravi, da je stric Bogomir povabil kar nekaj deklet in fantov iz Vremske doline, da so se v bolnišnici na Studencu priučili strežbe in nege bolnika in izšolali. »Zaradi težkega dela je mama zbolela na ledvicah. Mamin brat je posredoval, da so jo sprejeli v bolnišnico, ji amputirali ledvico in ji tako podaljšali življenje za petindvajset let. Revmatičnih rok in upognjene hrbtenice pa ne more pozdraviti nihče,« se spominja Danica.

Hči Danica je morala pustiti klasično gimnazijo in s petnajstimi leti začeti delati. Preživeli so s prodajo solate na tržnici. Danica je bila branjevka 56 let. Ne glede na krivice, ki so se jima zgodile, nista nikoli gojili maščevanja.

Magajna in Terčelj

Drugi zanimiv in neznan drobec iz Magajnovega življenja pa je povezan s Filipom Terčeljem. Oba sta bila primorska begunca pred fašizmom, oba pisatelja, oba socialno čuteča in v Ljubljani oba več časa brez službe. Pisatelj, pesnik, učitelj, narodni organizator, antifašist in duhovnik Terčelj (Grivče pri Šturjah 1892-Davča 1946) je svetniški kandidat in bo verjetno postal prvi primorski svetnik. V stavbo nekdanje šentpetrske vojašnice na Poljanskem nasipu, kjer je bila bolnišnica za duševne bolezni, je Terčelja sprejel prav Magajna. Terčelj je tam pomagal kot hišni duhovnik. Kakšen medsebojni odnos sta imela ta dva primorska mojstra slovenske besede, še ni natančno raziskano. Je pa nekaj pomembnih podrobnosti o tem našel duhovnik Ivan Albreht in jih objavil v prvi veliki strokovni knjigi o Terčelju (Družina 2017). Magajna je še kot študent medicine Terčelju pošiljal v objavo črtice za Naš čolnič. V Ljubljani sta nekaj časa stanovala v isti stavbi na Poljanskem nasipu 52. Albreht pravi, da je Terčelj v Magajni dobil sogovornika in sorodno umetniško dušo.

Odpirajo se nam vprašanja, ki spodbujajo nadaljne zgodovinske in literarne raziskave. Ali je Magajna svojo sestro upodobil v katerem od svojih del? Odgovor verjetno ne bo preprost, saj Marije gotovo ni mogel upodobiti realistično kot žrtve novega režima. Vprašanje je tudi, ali sta Terčelj in Magajna drug drugega upodobila v svojih delih.

O tragični življenjski zgodbi družine Marije Magajna je bilo tudi že nekaj javnih objav. Daljša zgodba o družini Pirc je opisana v reviji Zaveza izpod peresa Vanje Kržan (št. 76, 13.4.2010). Članek je dostopen tudi na svetovnem spletu: KLIK Dnevnik Indirekt je 14. junija 2008 objavil zgodbo o Danici, v katerem pravi, da je »Solatarica Danica Raspet prodajalka z najdaljšim stažem na ljubljanski tržnici«.

Intervju z Danico pa je bil predvajan na Radiu Ognjišče v Ljubljani 14.12.2011 v oddaji Moja zgodba. Posnetek oddaje je dostopen na svetovnem spletu: KLIK

Iskrena zahvala Vanji Kržan, Ivu Žajdeli, Danici Raspet in Robertu FOndi, ki so mi z gradivom pomagali pri nastajanju tega članka.

Ne spreglejte
Naloži več