Pražupnija Vipava je imela 60 cerkva in kapel

Vipava, stari grad, pogled na dolino skozi grajsko okno Foto (c): Tino Mamić

Vipava se z okolico lahko ponaša z številnimi gradovi, dvorci in tabori, ki  so bili v lasti takratnih vipavskih vitezov, baronov in grofov, kot so bili Atemsi, oglejski patriarhi, Thurni, Herbersteini, Edlingi, Baumkirhnerji, Lanthieriji, Premersteini, Premrovi, Maasburgi in še kakšen bi se našel. Ob tem pa  imamo skoraj v vsaki večji vasi, hribčku ali dolini še  številne večje ali manjše cerkve,  cerkvice in kapele. Zato je našim prednikom po letu 1000 zavladala in jih varovala tako posvetna, kakor tudi cerkvena oblast.

Vipava, stari grad, pogled na dolino skozi grajsko okno Foto (c): Tino Mamić

Ne smemo pozabiti, da so bili naši plemiči, vitezi grofje in baroni skupaj  z našimi številnimi duhovniki prvi pismeni prebivalci naše doline in nosilci kulture, omike in razvoja naših krajev.  Vipava je že v 15. stoletju imela šolo, v katero je hodil baron Žiga Herberstein in se je v njej učil slovenščine. Turški in benečanski boji so šolo uničili, a slavna cesarica Marija Terezija jo je spet oživila. Že leta 1822 je postala dvorazrednica in po zaslugi vipavskega dekana Jurija Grabrijana tudi  tri in štirirazrednica. Ne moremo tudi mimo dejstva, da je v Vipavi delovalo v 16. stoletju močno protestantsko gibanje in da se je v Vipavi rodil Sebastijan Krelj, ki je slovenski jezik postavil v širši prostor. Bil je desna roka Primoža Trubarja. Zanimivo je, da je bila Vipava takrat protestantsko najbolj naklonjen kraj v zahodni Sloveniji. V Vipavi so se rodili še številni  pomembni možje, ki so vsak posebej in vsi skupaj  zgodovinske priče razvoja Vipave in Vipavske doline.

Prav gotovo pa je, da je v razvoju same Vipave in Vipavske doline imela veliko vlogo prav  pražupnija Vipava, ki velja za staro cerkveno središče in v kateri se je kar trlo plemičev in njihovih rodbin, ki sem jih že navedla v uvodu.

Kdaj je nastala pražupnija Vipava

Vipava, župnijska cerkev sv. Štefana Foto (c): Tino Mamić

Cerkvene razmere so se po letu 955  začele v naših krajih  postopoma urejati in načrtno organizirati tako, da so nastajale prve pražupnije. V zgodovinski stroke župnije, ki so pri nas nastale pred letom 1100, imenujemo pražupnije. Župnija pa je najmanjša upravna enota rimokatoliške cerkvene ureditve. Vipava sodi med najstarejše fare na Goriškem, nastala je v I. polovici  13. stoletja, ko smo v  Vipavi že imeli cerkev svetega Marka. Le-to so jo leta 1948 podrli.

V Vipavski dolini sta delovali dve pražupniji Solkan in Vipava. Na Krasu je bila pražupnija v Komnu, na Tolminskem v Volčah, ob slovenski obali pa v Štivanu-Devinu. Vipavska pražupnija je bila zelo velika. Takratne prafare so bile pogosto ozemeljsko večje kakor današnje dekanije. Vipavska pražupnija ima matične knjige že od leta 1612, v katerih najdemo nekatere podatke tudi za Šturje in Ajdovščino; med drugim, kdo je v nekem kraju podeljeval zakramente in kakšno službo je opravljal. Ajdovska župnija ima lastne matične knjige šele leta 1732, Šturje pa so svoje matične knjige dobile leta 1740 in so bile prvič omenjene  leta 1490 sredi turških vpadov kot podružnica vipavske župnije z duhovnim pomočnikom.

Prva omemba leta 1247

Vipavska dekanija z župnijami, stanje iz leta 2017, Foto: blaz-batagelj.blogspot.com

Meja med vipavsko in solkansko pražupnijo je tekla po današnji meji med kamensko in črniško župnijo, na zahodu je mejila s solkansko, na vzhodu pa s hrenoviško. S komensko pražupnijo je potekala meja po dolini Raše in Branice. Takrat so bile pražupnije središča in žarišča zelo živahnega verskega in cerkvenega življenja. Za Šturje in Ajdovščino je bila pomembna pražupnija Vipava, ki je v dokumentih prvič omenjena v zvezi s pobiranjem davkov leta 1247. Zanimivo je tudi, da imata  Vipava in Solkan istega zavetnika Sv. Štefana. Meje vipavske pražupnije so ostale v glavnem nespremenjene vsaj na papirju do Jožefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja. Posamezne cerkve, kaplanije in vikariati so v stoletjih dobivali vedno več pristojnosti, vendar so formalno še vedno pripadali vipavski pražupniji. Za delo in organizacijo župnije je bil odgovoren župnik, ki ga je sprva imenoval oglejski patriarh, kasneje so patronat nad župnijo na podlagi ozemlja pridobili Habsburžani, ki so odločali, kdo bo v Vipavi župnik in so bili že leta 1342 lastniki zgornjega gradu in večine vipavskih posesti in so bili večkrat plemenitega rodu in niso bili Slovenci, zato so župnika  nadomeščali vikarji, ki so znali slovensko in so imeli vsa pooblastila župnika. Pomagali pa so jim tudi  duhovniki pomočniki, ki so hodili po ozemlju župnije in dušnopastirsko oskrbovali kraje, kjer so imeli cerkve ali kapele. Tam so maševali, pridigali, delili zakramente umirajočim in pokopavali. Večinoma so stanovali v Vipavi in so le ob določenih dnevih ali za konec tedna odhajali k posameznim cerkvam. Ob njihovem prihodu v kraj so  zvonovi zvonili in naznanjali ljudem njihov prihod v kraj. V ozadju običaja sobotnega zvonjenja pozno popoldne je bil tudi duhovnikov prihod v vas (delopust). Krščevali niso v vseh cerkvah, ampak v župnijski cerkvi in pa v cerkvah, ki so imele pravico »krstnega studenca«. Pogosto so bile te cerkve posvečene sv. Janezu Krstniku.

Za leto 1493 je znano, da je bil na predlog kralja Maksimilijana I. imenovan za strassburškega prošta in vipavskega župnika kraljevi tajnik Peter Bonomo, poznejši tržaški škof.

Delo vipavskega župnika je bilo zahtevno, saj je bilo na ozemlju župnije leta 1782 kar 60 cerkva in kapel. Če bi k temu prišteli še vse kapele, ki so bile  v raznih gradovih in dvorcih, bi bilo število še višje.

Vipava, staro župnišče, nato semenišče, danes dijaški dom. Fotografija iz časa pred zadnjo prenovo. Foto (c): Tino Mamić

Zadnja plemiška rodbina grofov v Vipavi in okolici, ki je  podpirala  naše cerkvene ustanove, je bila gotovo rodbina Lanthierijev. Dokaz za to imamo na zunanji strani cerkve sv. Štefana v Vipavi: njegov vzidan grb, v levi kapeli cerkve pa oltar sv. Barbare z družinskim grbom Lanthierijev.

Družinske korenine grofov Lanthierijev segajo v srednji vek pred letom 1000. V naši dolini je Imela več gradov. Iz te družine je izšlo kar nekaj duhovnikov in redovnic. Lanthieri so močno vplivali na  življenje v Vipavski dolini in tudi drugje, saj so bili lastniki obširnih posesti in kot izvrševalci oblasti v mnogih krajih. Vipavsko goriška veja grofov Lanthierijev je izumrla leta 1910, ko je umrl zadnji moški potomec Karel Friderik Lanthieri, ki je pokopan na našem pokopališču v Vipavi. Iz družine Lanthierijev je izšla tudi  Lucija, redovnica z imenom Bianca , ki je umrla leta 1491 in je pokopana v Brescii. Ljudski glas jo je povzdignil celo v blaženo. Tudi iz drugih vipavskih plemiških družin se najdejo duhovniki in redovnice. Tako sodelovanje posvetnih in cerkvenih oblasti je gotovo pripomoglo k napredku vipavske doline, še posebej Vipave in okolice, kar se še danes pozna. Že Valvasor je konec XVII. stoletja zapisal: »da so tu, ko je bila Vipava še deželno knežna, živele vrle in plemiške osebe«. In imel je prav.

VIR: Ivan Albreht  »Mozaik krščanstva ob mrzli reki« 250 zgodb iz preteklosti ajdovske in šturske župnije,  Ajdovščina 2O16  v samozaložbi od strani 27 do 35.

Ne spreglejte
Naloži več