Sandro Rijavšek
NOCOJ PA, OH, NOCOJ
Sem dvanajst let jezil se bil na mlako,
za našo hišo lokev se razteza,
regljanje me iz nje v ušesa dreza,
spominja vedno bolj me na kloako.
Rjava je, umazana docela,
regljanje žab iz nje ne da nam spati,
kako zalego venkaj to zbezati,
me misel je neštetokrat prijela.
Nocoj pa, oh, nocoj je vse drugače,
utihnil je grgrač v rjavi mlaki,
kot da bi razmaknili se oblaki,
kot da bi dež pregnal in spral regljače.
Nocoj pa, oh, nocoj, sem si oddahnil,
a kaj hudirja v mlaki spet ropoče,
le kdo kaliti nočni mir nam hoče,
mar vir zalege žabje ni ugasnil?
Ah, ne, to pivsko tuljenje je nočno,
zavijanje pijansko noč vznemirja,
nek pivec kot da z žabo se primerja,
zavijanje je prleško prav močno.
Ne bo več dolgo, mi soseda pravi,
popivanje to kratkega bo daha,
odtekla mlaka bo in z njo kloaka,
v soseski zaživeli bomo zdravi.
