Najstarejša knjiga v Istri vsebuje vpise krstov še iz poznega 15. stoletja, od leta 1483. Vanjo so vpisovali vse do sredine 17. stoletja. Knjiga je bila sedaj na novo prepisana. V njej je vpisanih kar 1366 krstov. Župnija Umag ima tako eno od najstarejših krstnih knjig na svetu.
Matične knjige obeležujejo tri dejstva: krst, poroko in smrt. Vpise krstov so prvotno vpisovali v latinščini, kar pomeni da so vsa imena ljudi zapisovali z latinskimi imeni. Vpisi v krstnih knjigah manjših podeželskih župnij so bili običajno bolj podrobni od tistih v mestih.
Vsebina knjige je neprecenljiv zgodovinski vir, posebej, ker sega celo do srednjega veka. Zanimiva je, ker je bila napisana še pred tridentinskim koncilom, ki je župnikom naložil pisanje matičnih knjig.
Matična knjiga krstov v župniji Umag (1483 – 1643) je najstarejša na Hrvaškem. Najstarejši vpisi niso izvirniki, temveč prepisi, predvidoma narejeni takoj po letu 1608, ko je škof Orsino de Bertis med obiskom župnije ukazal, da se vsi doslej opravljeni krsti prepisujejo v novo knjigo. Krsti so vpisani v latinščini in italijanščini in so bili zagotovo prepisani z različnih listkov papirja, saj kronološkega reda niso upoštevali vse do 17. stoletja. Poleg tega vsebuje tudi seznam birmancev za leta 1614, 1624 in 1629. Knjigo hrani arhiv župnije Sv. Pilgrima v Umagu.
Gledano z vidika zgodovinske demografije in družinske zgodovine vpisi v krstni knjigi Umag omogočajo obnovo družinskih struktur in botrskih vezi, pa tudi rekonstrukcijo velikosti družine, pogostosti in ritma rojstev. Krstni zapisi so tudi odličen vir za onomastično (imenoslovno) raziskovanje. Knjiga zajema dolgo obdobje, zato lahko ugotavljamo različne prakse pri izbiranju botrov pred in po odločitvah tridentinskega koncila.
Ker zajema obdobje, ki je znano kot obdobje poselitve zapuščenih območij z novim prebivalstvom, ta umaški register krstov potrjuje in jasno določa čas, ko so prišli novi naseljenci, kje so se naselili in kako so se vključili v skupnost.
V uvodni študiji so poleg posebnosti rokopisov, prepisovanja in uporabe kritičnih znakov, kratke zgodovine Umaga in okolice ter pregleda prebivalstva različni vidiki vsakdanjega življenja Umaga na prelomu iz srednjega v novi vek. V uvodu je onomastična raziskava bogatega gradiva. Obravnava imena krščenih in njihovih očetov, mater, boter in krstnih popisovalcev. Analizira tudi osebna imena krščenih (enojna, dvojna, trojna), najpogostejša imena krščenih, delež svetniških imen, merila za izbiro imen. Imena so izbirali tudi glede na praznike priljubljenih svetnikov, pa tudi po imenih staršev, starih staršev in botrov.
Leto 1483 je vpisano z zlatimi črkami v hrvaški kulturni zgodovini kot leto izida prve hrvaške knjige. Takrat je bil natisnjen misal v glagolici in starocerkveni slovanščini, ki so jo v liturgiji uporabljali hrvaški duhovniki. Ta knjiga je nastala istočasno kot prva knjiga na cesarskem Dunaju, 50 let pred prvo knjigo v Berlinu in 70 let pred prvo knjigo v Moskvi.
Istega leta je v župniji Umag, župnik ročno vpisal prvega krščenega otroka na dan 27. aprila. Samo še nekatere župnije se lahko pohvalijo da imajo matične knjige še pred zasedanjem tridentinskega koncila, ki je leta 1563 uvedel obvezne matične knjige.
Knjigo sta uredili Danijela Doblanović in Marija Mogorović Crljenko.
