Biti levičar je stvar poslovne odločitve

Zjutraj me je moja draga opozorila na preprost stavek, ki pove to, za kar običajno porabimo vsaj pol strani besedila. Ki nadomesti dolgotrajno razlaganje, kako v naši deželi deluje družbeni sistem.

Aljuš Pertinač je v svoj jutranji komentar, pronicljiv kot običajno, naslovil takole:

Diktatura kolesarjev: kako je biti levičar pri nas stvar poslovne odločitve.

Pertinač je v eni povedi je povedal, zakaj imamo petkove demonstracije, zakaj je večina novinarjev levičarjev, zakaj je večina direktorjev levičarjev, zakaj si nelevičarji v službi ne upajo glasno povedati ničesar, kar bi lahko sodelavcem dalo vedeti, da niso levičarji… In še in še bi lahko našteval.

Predvčerajšnjim, pred praznikom državnosti, sem za isti portal, Požareport, napisal kolumno (objavljena bo verjetno jutri), v kateri sem opisoval na dolgo in široko, kako so praktično vsi podsistemi po letu 1990 ostali rdeči. In da mora vlada nekaj korenitega spremeniti, če hoče državo priniti naprej.

Zjutraj sem poslušal komentar dr. Žige Turka, ki je tudi podobne zadeve napisal v kolumni za portal Domovina.je.

Zdi se, da ob prazniku državnosti, okroglih 30 let po uvedbi demokracije, vsi gledamo nazaj in se sprašujemo, zakaj leta 2020 nismo tam, kamor smo se leta 1990 namenili.

Zatorej, toplo priporočam v branje kolumni obeh avtorjev:

Aljuš Pertinač

Žiga Turk

Ne spreglejte
Naloži več