Ivan Oman: “Lahko ponovno pride čas, ko bo kot en mož treba stopiti skupaj.”

Ivan Oman (1929-2019). Foto: (c) Tino Mamić

Ivan Oman, starosta slovenske demokracije, je slovel po pokončnosti in strpnosti. Leto dni po njegovi smrti, umrl je na svojem domu, tri tedne pred svojim 90. rojstnim dnevom, ponovno objavljamo intervju z Ivanom Omanom, ki je nastal leta 2010.

Ivan Oman (10. september 1929 – 18. avgust 2019) je bil predsednik prve slovenske demokratične stranke, ki je nastala po vojni. Pred prvimi demokratičnimi volitvami je napovedal in pričakoval zmago Demosa. Šest let zatem se je iz politike umaknil, razočaran nad svojimi političnimi nasprotniki in sopotniki.

Ivan Oman (1929-2019). Foto: (c) Tino Mamić

Večina člankov o Ivanu Omanu, na prvih demokratičnih volitvah izvoljenemu članu predsedstva, se začenja s podatkom, da gre za kmeta iz Zminca brez formalne izobrazbe. Včasih celo s slabšalnim pridihom. Radi poudarjajo tudi, da še vedno vstaja ob petih in pomaga na kmetiji, ki jo je že pred leti prepustil svojemu sinu. Le redko kdo pa opazi in poudari Omanov politični talent. Gre namreč za človeka, ki je pravilno napovedal vrsto političnih dejanj. Avtor njegove biografije Aleš Primc pravi, da je njegovo poznavanje politike tako dobro zato, ker je tudi sam doživel in nato dobro preučil politiko v letih pred drugo svetovno vojno. V 81. letu starosti še vedno jasno, pretehtano in argumentirano ocenjuje aktualno politiko.

Politični sopotniki mu večkrat niso verjeli, zato njegovih nasvetov niso poslušali. Tudi danes ostaja njegov glas prejkone glas vpijočega v puščavi. Pravzaprav bi lahko rekli, da ni nič presenetljivega, če so ga pozabili povabiti na slavnostno sejo parlamenta v četrtek, na obletnico prvih svobodnih volitev. Teh pa se kleni Oman zelo dobro spominja.

* Kako se spominjate tiste volilne cvetne nedelje?

“Nikoli je ne bom pozabil. Ko sem prišel v Ljubljano, smo se najprej demosovci sestali v knjižnici pravne fakultete. Na Dvornem trgu je bila izobešena slovenska zastava brez zvezde. Prvič po toliko desetletjih. Predlagal sem dogovor, da bo tista stranka Demosa, ki bo dobila največ glasov, postavila mandatarja. Vedel sem, da se bo sicer lahko zapletlo. Se je pa Demos začel nato krhati ravno zato, ker je bil predsednik vlade iz SKD, ne pa iz SDZ, kot so v Demosu pričakovali. A ravno to, da je bil krščanski demokrat, nam je kasneje koristilo pri osamosvajanju, posebej v Evropi.”

* Kako ste reagirali, ko ste izvedeli, da ste zmagali? Ste bili presenečeni?

“Zmago sem pričakoval.”

* A vendar je Slovenska kmečka zveza (SKZ) dobila nepričakovano veliko glasov?

“To je res. Dobili smo samo nekaj malega manj kot krščanski demokrati. Presenetilo me pa je, da smo denimo v središču Ljubljane, kjer ni niti enega samega kmeta, dobili šest odstotkov.”

* Kakšna je bila volilna kampanja, če jo primerjamo s kasnejšimi?

“Volilna kampanja je bila bolj skromna, pravzaprav zelo skromna. Imeli smo le nekaj plakatov, saj denarja ni bilo.”

* Kakšna je bila razlika med Demosom in neokomunističnimi strankami?

“Težko bi na hitro opisal. Sklicevali smo se na majniško deklaracijo, ki je napovedala samostojno državo. Deklaracija namreč govori, da se bo slovenski narod o povezavah z drugimi narodi odločal sam. Še na nekaj bi opozoril. ZSMS, partijska mladinska organizacija, ki se je potem deklarirala kot liberalna stranka, se je obnašala kot opozicija partiji. Ljudje so to tako tudi razumeli. Mi, ki smo bili bližje politiki, smo seveda vedeli, da je položaj nekoliko drugačen. Njim je sistem sicer ustrezal, a se jim je preveč mudilo na vrh. Glasovi, ki so jih dobili, so bili glasovi proti partiji.”

Ivan Oman (1929-2019) na svojem domu v Zmincu pri Škofji Loki. Foto: (c) Tino Mamić

* Zakaj je prišlo do trodomne skupščine, kjer se je tretjina poslancev izbirala netransparentno in povsem neobičajno, po podjetjih?

“Vse smo skušali izpeljati brez kakršnekoli revolucije in legalno, v skladu s takratno zakonodajo. Čeprav smo vedeli, da nam nekatere stvari škodijo. Za Zbor združenega dela (ZZD) je bilo težko kandidirati, nastopiti in seveda nadzirati regularnost. Ravno ta zbor je potem blokiral in onemogočal nekatere projekte, čeprav je imel Demos večino. Nekaterih zakonodajnih predlogov ZZD sploh ni dal na dnevni red in tako onemogočal sprejemanje. A vendarle bi se dalo normalno delovati, če ne bi bila narejena napaka. Predlog opozicije, da bi z ustavnim amandmajem združili vse tri zbore v enega, je namreč zavrnil predsednik skupščine dr. France Bučar.”

* Prehod iz komunizma v demokracijo je bil razmeroma miren. Zakaj menite, da je partija tako mirno prepustila oblast?

“Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je svojim hlapcem na vzhodu povedal, naj se ne zanašajo več na bratsko pomoč sovjetskih tankov. Potem je padel berlinski zid. Ker se ni bilo več bati ruskih tankov, so se režimi sesuli. Poleg Gorbačova je pozitivno vlogo odigral tudi papež Janez Pavel II. Nihče ni pričakoval tako hitrega konca komunizma. Nihče. Evropska civilizacija totalitarizma ne prenese. Ne komunističnega, ne fašističnega in ne nacističnega. Najbolj totalni totalitarizem pa je bil komunistični. Socializem je utopični projekt. Gospodarstvo ga ne prenese. Zaradi gospodarstva se je začel komunizem sesuvati. Socialistično gospodarstvo ni moglo tekmovati s kapitalističnim. Sam se sicer nič kaj ne navdušujem nad kapitalizmom, vsaj ne nad takim brutalnim, kot ga imamo mi. Pri nas smo prehajali iz krize v krizo. Nenehoma so pripravljali reforme, ki pa so bile take, da se ni spremenilo nič. Treba pa bi bilo spremeniti sistem. Reforma leta 1965 je, denimo, bila razmeroma dobra, saj se je približala svobodnemu tržnemu gospodarstvu. Ker pa so spoznali, da bi uspešna reforma pripeljala do političnih sprememb, kar bi lahko partijo stalo oblasti, se je vse skupaj ustavilo. Potem so se začela t. i. svinčena leta, čeprav tista prej niso bila nič manj svinčena. To so bolj občutili intelektualci, za nas navadne ljudi pa je bilo daleč najtežjih prvih dvajset let po vojni.”

Ivan Oman (1929-2019) na svojem domu v Zmincu pri Škofji Loki. Foto: (c) Tino Mamić

* Po volitvah pa ste bili razočarani?

“Mi smo šli v politiko z idealizmom, da bi nekaj spremenili. To lahko trdim tudi za dr. Jožeta Pučnika, krščanske demokrate, za nedavno preminulega Franceta Tomšiča. Po osamosvojitvi in ko je prišlo prvo mednarodno priznanje, pa se je začel lov za funkcijami. Interes države ali politične stranke pri tem ni bil več pomemben. Saj ne rečem, da so tako razmišljali vsi, mnogi pa. Mnogi so rekli, da decembra 1991 ne bi smeli razpustiti Demosa v Dolskem. A takrat se je zgodila samo ugotovitev dejanskega stanja. Takrat so bili odnosi znotraj koalicije že razdrti.”

* Razočarani pa ste bili tudi znotraj kroga svojih političnih sopotnikov?

“Poglejte, moj cilj je bil ustanoviti Slovensko ljudsko stranko, ki bi bila naslednica predvojne stranke Antona Korošca in Janeza Evangelista Kreka. To bi se lahko zgodilo, če bi se združili krščanski demokrati in kmečka zveza. A me niso hoteli poslušati. Ostali so razdeljeni. Celo tako, da je bila včasih ena v vladi, druga pa v opoziciji. To je popoln nesmisel. Če bi se takrat združili, bi bilo zelo težko vzpostaviti vlado brez nje in bi se lahko v vladi menjavala z nasprotno opcijo.”

* Kaj je vzrok, da ni nastala velika SLS?

“Lov za funkcijami. Če karikiram: na enem kupu gnoja lahko poje samo en petelin. Če hočeta peti dva, moramo imeti dva manjša kupa. Politična usmeritev je praktično ista. Potem se je leta 2000 zgodila združitev in kmalu nato razpad. Tudi takrat sem obema voditeljema svetoval, kako izpeljati združitev, da bo uspešna. Seveda me nista poslušala. Danes je Nova Slovenija že izpadla iz parlamenta. Pričakujem, da bo vanj ponovno vstopila na naslednjih volitvah, lahko pa izpad doleti SLS. Edino tega ne pričakujem, da bi jih pamet srečala in bi šli skupaj.”

* Slovite po strpnosti. A te v politiki ni ravno veliko …

“Moj prijatelj in mentor, Krekov učenec dr. Ivan Dolenc, mi je rekel, da politik žaliti ne sme nikogar, niti političnih nasprotnikov ne. Včasih je prav žalostno poslušati razprave v parlamentu. Sam sem sicer že naglušen in tega ne poslušam več.” (smeh)

* Kaj pa poštenost? Ali lahko človek v politiki ostane pošten?

“Mora! Mora ostati pošten!”

* A vendar so tu kompromisi?

“Kompromisi so neizbežni. A to ne pomeni biti nepošten. Če je treba v nečem popustiti, da se strani zbližata, to ni nič slabega. Lahko se umakneš. Tudi ko si preglasovan, se umakneš. Ne moreš pa se umakniti od svojih načel. Dogaja pa se res marsikaj. Človek se včasih prav čudi.”

Ivan Oman (1929-2019) na svojem domu v Zmincu pri Škofji Loki. Foto: (c) Tino Mamić

* Ali je kdo od politikov pošten?

“To težko rečem, saj ne poznam natančno vseh. Sem pa včasih precej žalosten. Še večji problem pa je, da nimamo v politiki nikogar, ki bi lahko v primeru izrednih razmer s svojim ugledom povezal narod. Lahko se namreč zgodi, da bi prav to potrebovali. Včasih mi rečejo, kako smo bili leta 1991 enotni, zdaj pa smo spet razdeljeni. Na to odgovarjam, da Bog ne daj, da bi spet bila taka potreba. Ampak, kaj se ve?”

* Se bojite za prihodnost države?

“Slovenija je v gospodarskem smislu provinca. Kaj veliko sama početi ne more. Strah pa me je, ker velik del Slovencev ni več zavzet za svojo državo. Mogoče je domoljubja na Primorskem sicer malo več kot na Kranjskem in Štajerskem. Bojim pa se, da mladi ne dajo veliko na slovenstvo. Zdi se mi, da ljudje ne dajo veliko na državo in državne praznike. Ko sem bil šolar, pred drugo svetovno vojno, smo za državni praznik imeli v šoli proslavo z domoljubnimi recitali. Vsa šola je šla k maši za domovino, na koru so zapeli državno himno – Bože pravde, Ljepa naša in Najprej, zastava slave. K maši so prišli tudi župan, okrajni glavar in komandant mesta – tudi če je bil Srb in pravoslavni kristjan, je prišel h katoliški maši. Tako se je svoj čas gradilo domoljubje. Zdaj pa nič. Niti šola ne naredi ničesar. Spomnite se, ko so v času Bajukove vlade po šolah poslali okrožnico, naj ob zaključku šolskega leta pojejo himno. Kakšen vik in krik! To je nezaslišano.”

* Je torej rešitev vrnitev h koreninam, tradiciji?

“Ne le vrnitev k zgodovini, tudi vrnitev h krščanstvu je potrebna. Mogoče bo kdo rekel, da je to arhaično. A vendar, zaradi opustitve krščanskih vrednot je prišlo do te družbe in krize. To ne velja samo za Slovenijo, ampak za celoten zahodni svet. Pravoslavci so vseeno malce boljši od nas. Tu ni komunizem prav ničesar kriv. Ko je bil komunizem, so bile cerkve polne.” (smeh)

* Kaj je torej krivo?

“Predobro se nam godi. In mislimo, da nam Bog ni potreben. Krivi smo tudi mi, kristjani. Kristus je rekel, da so kristjani sol zemlje. Mi pa smo slabi kristjani. Živimo v času, ki je, kar pač je. Naša dolžnost pa je ta čas oblikovati. Bo kdo rekel, da so slabi časi? Kakršni so ljudje, taki so časi.”

 

 

Ne spreglejte
Naloži več