Kako si odpreti nebeška vrata

Že Stara zaveza pogosto govori o odpuščanju bližnjemu. Berilo iz Sirahove knjige, ki ga poslušamo na tokratno nedeljo, je jasno: mržnja in jeza sta ostudni in le grešnik se ju trdno drži. Vsak od nas se mora spomniti svojega položaja in svoje človeške krhkosti. Če bom mislil na to resničnost svojega bivanja, nam bo težko obsojati in ne odpuščati. Ne pozabimo, da smo skupnost dolžnikov.

V življenju in smrti smo Božja last, saj smo popolnoma odvisni od Boga nam sporoča apostol Pavel v pismu Rimljanom. Če torej pripadamo Kristusu, ki je Gospod živih in mrtvih, čemu bi druge obsojali? »Ti, ki sodiš svojega brata, kdo si?« nas sprašuje Jezus sam. Prepustimo sodbo Bogu, da bomo skupaj z vsemi brati in sestrami za vedno Gospodova last.

Da bi to lažje doumeli, nas v evangeliju opomni pretresljiva prilika o neusmiljenem kraljevem hlapcu, ki nam sporoča temeljno vsebino evangelija: kakor je Gospod nam vsem na križu odpustil grehe, tako zahteva, da odpuščamo tudi mi. To ni neko medlo priporočilo, to je Božji ukaz, kateremu se je treba pokoravati. Kdor ne bo odpustil, mu ne bo odpuščeno.

Zato Jezus preusmerja pojmovanje pravičnosti od mrtve črke k živemu človeku. Gospodar ob polaganju računov ne bo gledal na umazanijo tvojih rok, temveč na omadeževanost tvojega srca. Ne bo ga zanimal tvoj odnos do predpisov, temveč tvoj odnos do ljudi. Vrat v nebeško kraljestvo si ne boš odprl z izpolnjevanjem obredov, temveč s poravnavanjem računov med brati.

PS

Na fotografiji so roke Pedra Opeke, ki odprto sprejemajo svoje brate…

Ne spreglejte
Naloži več