Kdor nima vere, ne more imeti milosti

Tako je menda učil sv. Frančišek. Z drugimi besedami, nihče ne more prejeti milosti od Gospoda, če ne upošteva njegovjh zapovedi. Imeti vero pa navsedanje ustreza verovanju in življenju tistega, kar človek verjame in posledično tudi izvrševanju Božje Besede, zlasti v tem, kar od nas najboj zahteva, to je ljubezen do bližnjega in če navežemo na prejšnjo nedeljo o bratskem opominjanju, kar hkrati pomeni tudj pogum in iznajdljivost, celo privilegij, če seveda od brata pričakujemo to, kar sami izvršujemo in živimo, ta nadalnji privilegij je torej odpuščanje.

To je matematično natančno enako ali enakovredno od ljubezni do bližnjega, a s to razliko, da ta možnost vključuje dokazano ponižnost, celo več, junaštvo in iskrenost. Ponižnost zato, ker odpuščanje storjenih kaznivih dejanj vedno vključuje odrekanje lastnega ponosa in neupravičenih konceptov povzetka pravičnosti in maščevanja; zato vključuje tudi ordekanje samemu sebi. To je junaštvo, ker pri odpuščanju ne moremo korenito spremeniti svojega odnosa in miselnosti, saj smo poklicani, da sprejmemo odločitev, za katero drugi menijo, da je absurdna, npr. premagovanje občutkov zamere in grajanja do tistih, ki so nam storili krivico, še posebej, če so resne. Odpuščanje za kulturo našega časa je enakovredno doživljanju nezaslišanega in nerazumnega, človeško nepredstavljivega.

Odpustiti do 490-krat

Po drugi strani pa iskrenost v odpuščanju pomeni, da se izvaja brezpogojno in namerno, odločno in brez ostankov grenkobe in sovražnosti. Zanikanje samega seb do drugega, ker ta praksa vključuje sprejemanje sovražnikove osebe, ki ji odpustimo v njegovi integriteti; da je drugi dobrodošel kljub oviram in omejitvam, ki me ločujejo od njega. Do semdesetkrat sedemkrat namreč. Nenavadno dejanje za tiste, ki so navajeni logike maščevanja, zamere in sovražnosti, ki pa ima vsakič, ko se uresniči končni učinek vedrine in notranjega miru: kdor uspe odpustiti z iskrenostjo in nezainteresirano radodarnostjo, dobi olajšanje, notranjo osvoboditev s samim seboj in z drugimi. Odpuščanje povzroča osvoboditev tistega zatiralnega, suženjskega, ki nam ga daje breme sovraštva in sovražnosti. Točno to je rekel Buda: “Odpuščajte drugim, ne zato, ker si zaslužijo odpuščanje, ampak zato, ker si vi zaslužite mir.” No, ja, Jezus gre dalje. Toda kje najti spodbudo, ki nas vodi, da zaživimo to junaško dejanje, ki ustreza božanski zapovedi ljubezni? Kje najti motivacijo, ki nas žene k uresničitvi?

Današnja evangelijska prispodoba nam kaže smer, ki razkriva naše slabo počutje do Boga. Pravzaprav bi bili bolj nagnjeni k odpuščanju sovražnikom, če bi upoštevali svoje stanje grešnosti in ubožnosti do Boga: primerljivo je z dolgom insolventnega dolžnika, ki je s svojim gospodarja sklenil tako ogromen dolg, da ga z lastnimi sredstvi in možnostmi ni mogoče nikoli poplačati. Zahvaljujoč grehu je človek tako dolžan Bogu, da nič na tej zemlji nikoli ne more pogasiti njegove neizmerne ljubezni; njegove pomanjkljivosti so takšne, da zaslužijo neizprosno in dokončno Božjo obsodbo.

Deset tisoč talentov, omenjenih v prispodobi, bi lahko pomenilo javni dolg države in takšen je dolžniški pogoj, ki ga je človek pridobil pred Bogom. Če se lahko rešimo, se to ne zgodi zaradi našega zasluženja ali za naših spretnosti, ampak preprosto zato, ker je Bog plačal ta dolg za nas, ga je plačal sam za nas, da smo se ga lahko osvobodili. Na križu smo bili kupljeni po neizmerni ceni (1 Kor 6,20) Jagnjetova kri nas je odrešila greha, tako da smo zdaj zaslužni in nismo več dolžniki. Res je torej tisto, kar pravi Psalmist: »Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali” (Ps 130,3-4). Nezasluženo odpuščanje, ki nam ga je Bog podelil v svojem umrlem Sinu, da bi se odkupil za naše grehe, vendar je jasno in neizpodbitno ter predvsem odločilno. Zakaj potem ne bi smeli odpuščati sovražnikom, saj smo bili sami predmet odkupnine in odpuščanja od Boga? Še posebej, če upoštevamo, da je dolg (napačen) drugih do nas malenkost glede na tisto, kar smo sklenili z Bogom: sto »denarijev« je danes mogoče enačiti s 50 ali 100 evri in dejansko predstavljajo smešno številko, ki bi jo kljub temu lahko vedno odobravali, ne da bi se poslabšalo naše finančno stanje. Preprosto povedano, pa naj se nam zdi še tako velik greh, ki ga drugi storijo do nas, je vedno nepomemben v primerjavi s tistimi, ki ga storimo kot nevredi služabniki. Uporaba brezobzirnosti in zanikanja do tistih, ki prosijo za naše odpuščanje, ravno v skladu z držo našega hudobnega in počasnega služabnika, pomeni, da sploh nismo upoštevali dobronamernosti, ki smo je bili deležni, ne da bi izkoristili zares grozljivo izkušnjo, ki smo jo prejeli, in se je za nas dobro končala, pa ostajmo na ravni neizprosnosti do bližnjega in cinizmu tako da bi zaradi manjšega dolga, brata poslali k sodniku. In to vodi do božje obsodbe. Pravzaprav je to, da smo postali predmet usmiljenja, zadosten razlog, zakaj nas spodbujajo k uporabi usmiljenja, in to še bolj v posebnosti odpuščanja, ki ga ne moremo podeliti drugim. Kot smo rekli na začetku, gre za izključno prakso vere, torej za verovanje in identificiranje z Božjimi pričakovanji, ki so daleč od naših pogledov na pravičnost. In kdor nima vere, ne more imeti niti milosti.

Odpuščanje ni zadnje dejanje

A treba je reči še naslednje. Z odpuščanjem ni vsega konec. Odpuščanje ne izbriše rane, ki nam jo je greh povzročil v srcu. Odpuščanje ni nekakšna tipka: on/0ff. Nekatere rane se zacelijo enostavno, druge se sploh ne zacelijo. Navsezadnje se niti rane našega Gospoda po Vstajenju niso zacelile, niti se ne bodo nikoli zacelile. Nasprotno, Kristusove rane predstavljajo osebni dokument, s katerim se prepoznajo njegovi privrženci. Tudi naše rane, velike ali majhne, lahko pustijo globoke brazgotine. Imamo svobodo, da jih uveljavljamo – gre za dinamiko zamere, zamere, ki so sinonimi – ali pa jih ne uveljavljamo v imenu vere. “Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu …”, na koncu evharistične liturgije oznani duhovnik, da obhaja posvečeni kruh in vino: kot nam je odpustil, ne zato, ker smo imeli pravico, ampak ker (Kristus) je v vsem podrejen svojemu Očetu, zato bomo tudi mi odpuščali ne zato, ker ima bližnji pravico in jo lahko zahteva, ampak zato, ker smo Božji otroci, bratje in sestre v Kristusu in med seboj.

Ne spreglejte
Naloži več