Ali niso vaše poti nepravilne (nedeljska duhovna misel)

Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se božja »plačljiva pravičnost« zelo razlikuje od tiste, ki jo uporablja človek, predvsem zato, ker je pomešana z usmiljenjem in iz tega črpa svoj izvor in svojo temeljno motivacijo. Bog v celoti nagradi vsakogar, ki “gre v službo v njegov vinograd” s predanostjo in dobro voljo, ne glede na to, v katerem dnevu ali koliko časa dela. Tudi samo eno uro po koncu delovnega dne, pod pogojem, da ste delali iz srca, prepričljivo ter dobro zakoreninjeni in motivirani, lahko vedno dobite nagrado, tudi razkošno in cvetočo. In res velikokrat ravno tiste, ki pridejo na delo zadnji v Gospodov vinograd daje veliko več pozornosti in plačila kot tisti, ki delajo že od zgodnjih ur, samo zato, ker jih spodbuja plačilo ali nagrada.

Današnja Beseda je namenjena in kliče k spreobrnjenju lastnih miselnih nastavitev in se prilagoditi Božjim usmeritvam, torej spoznati svojo grešnost in pomanjkljivost. Za spreobrnjenje torej ni nikoli časa ali roka,
a je vsak čas pravi čas in ko je sadov spreobrnjenja kakovostno dovolj, dobi enako nagrado. Zato prerok Ezekijel najde ugodno rešitev za stiske, ki so jih Izraelci utrpeli zaradi izgnanjstva: ne obtožujte Boga, da je do njih nepravičen, ampak potrebno je duhovno obnavljanje v zavesti svojega
napačnega vedenja, v razmisleku svojih grehov in dejanj. Samo na tak način jim bo Gospod dal življenje in jih za vedno obnovil.


Že Ciprijan opaža, da je v stališču Izraelcev prisoten nekakšen »sociologizem«, značilen celo v današnjih časih, ki »globalni strukturi« ali družbi pripisuje razloge stranpoti našega sobivanja, čeprav so te odvisne
od osebne odgovornosti. Vedno so torej krive instutucije in odgovornosti, ki so opredljenje zelo abstraktno, ne da bi upoštevali, da so določeni problemi zelo pogosto odvsini od nas samih, od mene in tebe.


Pri tem lahko pomislimo najprej, če obrnemo pogled na čas, ki ga doživljamo v čas »koronakrize«, že od njenega začetka dalje. Virus je prihajal od ljudi, ne od institucij, a odgovornost se je pripisovala vladam in
institucijam, ki niso sprejele ukrepov izvajanja pritiskov in nadzora. Pa ne pomislimo na tiste osnovne zahteve z uporabo mask, socialne distance, izogibanju množic in higieni. Vse bi hoteli živeti tako kot poprej, kaj te omejitve, saj je virus izmišljotina. Tako kot greh. Kaj bi se tega bali, to je proti človekovi totalni svobodi. Virusa ni, greha ni.


Lahko je torej kriviti strukturo, ko človek noče prevzeti svojih osebnih odgovornosti in še danes velja Božji očitek, o katerem govori Ezekijel: »Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne? Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, če ravna krivično in
zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal.”(Ezek 18,25).

Kdor greši, bo umrl “(Ezek 18,25; 2 – 3) in otrokom ne bo treba plačati za grehe svojih očetov (kot so verjeli v Izraelu), če bodo uresničevali pravico, ne da bi se od nje odvrnili ali če se bodo pokesali pred nepravičnostjo.


Vse je odvisno od spreobrnjenja srca, ki izziva posameznega človeka v odnosu z Bogom, in od zavedanja, da je delovanje zunaj Gospodove volje škodljivo za človeka samega.


Jezus govori o spreobrnjenju, ko obsoja farizejski ritualizem in zunanjo uglednost, ki presega pričakovanja srca in prave religije, hinavščino in lažnost tistih, ki se zadržujejo le na površnem vidiku vere in predanosti, ne da bi se zakoreninili v globino odgovornosti vesti.


To je odnos, ki ga uteleša prvi od obeh sinov današnje prispodobe, ki očetu zagotavlja, da bo šel delat v vinograd, potem pa ne bo delal; podaja natančno idejo formalističnega in predrznega ekshibicionista, “prodajalca dima «, vedno sposoben dati samo navidezno soglasje in zgolj zunanjost. Vsekakor niso sposobni dobrodelnosti in dobrih del tisti, ki se ponašajo s prizadeto in izpopolnjeno religioznostjo, brez osebne vpletenosti na vseh ravneh in predvsem tisti, ki trdijo, da Božjo voljo identificirajo s svojimi izključnimi željami.


Po drugi strani pa je drugačno vedenje drugega sina, ki sprva noče ubogati očeta, pozneje pa je prepričan in gre v vinograd delat: v tem drugem primeru vidimo resno pot spreobrnjenja, ki je pred vero in vodi v
dobrodelnost, kakršno smo pred časom opisali. Napornost je zagotovo zamujala, a posejana s kakovostno plodnostjo, ker je bila posledica radikalne notranje preobrazbe.


V nebesih je več veselja za enega samega spreobrnjenega grešnika kot za
devetindevetdeset pravičnih ljudi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja (Lk 15,7);
Bog se veliko bolj veseli ene same hudobne osebe, ki se v zadnjem trenutku iskreno pokesa, kot pa množice ljudi, ki domnevajo, da imajo svojo vest čisto, in se ponašajo s seboj.


Dokler v nas ni iskrenega in radikalnega spreobrnjenja, ki nas usmerja k resničnemu dobremu, nikoli ne bomo mogli ničesar pričakovati od Boga in v vsakem primeru je neprimerno, da želimo obsoditi »njegove misli«
o pravičnosti in usmiljenju, ki je tako radikalno, da postavlja v ospredje »najhujše grešnike«, ki pa bodo deležni božjega usmiljenja, ker so se spokorili in priznali svojo krivo pot.


V perspektivi Božjega kraljestva, ki ga prinašajo Kristusove besede in dela, ni prostora za formalizem in zunanjo razmetavanje, bistveno pa je, da ustreza božanskemu pozivu k koreniti spremembi samega sebe, torej k spreobrnjenju, in to ne bo nikoli prepozno, ko smo pripravljeni tak postopek sprožiti v sebi. Zato je kesanje grehov tiso, ki omogoča vero.


Žal je tako, da živimo civilizacijo podobe, videza, vedne večje virtulanosti in indivudalizma, skratka nenehnih fikcij in komercialnih operacij zavanjanja človeka. Vse je odvisno od »fake news« in všečkov na Twiterju ali FB-ju. Odlična lekcija, ki nas jo danes uči Gospod: vera in religija ne sovpadata: odnos, ki veže vero na releigijo, je analogen tistemu, ki veže vino in kozarec… lahko se pretvarjamo, da pijemo iz praznega kozarca…to nima nibenega smisla, gre za zunanje dejanje, banalno izmišljotino. Kozarec je
lahko tudi pehar z zlatom in nakitom in okrašen z dragimi kamni… a vedno ostane prazen kozarec. In žeja po Bogu, žeja po odrešenju pa ostaja.

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Ne spreglejte
Naloži več