Bog prihaja. Gremo mu naproti!

Prispodobo današnje pripovedi evangelista Mateja v 25. poglavju od 13-18 vrstice nekoliko lažje razumemo, če jo vzamemo v kontekst celote božje besede današnje 32. nedelje med letom, tako Knjige Modrosti v 6. pogl. , 63. psalm, in 1.pismo Tesaloničanom v 4. poglavju. Na prvi pogled se zdi, kot da vsi protagonisti naredijo nekak čuden vtis: ženin, ki pride tako pozno da device nespametne in preudarne kar zaspijo zaradi dolgega čakanja, nespametne mladenke, ki vzamejo (morda v naglici) s seboj samo svetilke brez olja in še vprašanje, zakaj jim preudarne ne posodijo vsaj malo olja, pač pa jih pošljejo pozno zvečer v bližnji “supermarket”, ki pa je menda že zaprt. Res čudno vse skupaj. In še čudna poroka kar zvečer, kje pa je nevesta, samo ženin prihaja in še ta zelo pozno. Kako lahko po našem razmišljanju ženin prihaja sredi noči. Podrobnosti toliko, in bi lahko rekli da je vse skupaj malo čudno. Ampak Jezus seveda ne govori o kakršnikoli svadbi, marveč o poroki »par exellence«, o neskončni poroki. Jezus je tukaj ženin in mi, človeštvo na poti, smo nevesta.
Podobe v tej pripovedi so od nas tako zelo oddaljene, ker se nanašajo na zakonske običaje judovskega sveta.
Zato pa nam prispodoba, ki je bolj jasna, postavlja pred oči dva modela. Vse je nekakšna »igra« v močnem nasprotju med modrostjo deklet, ki so skupaj s svetilkami vzele olja in drugih pet nespametnih, ki ne predvidijo potrebe in se pustijo presenetiti zaradi »zamude« ženina.
To je naše življenje. Morda smo sprejeli evangelij in njegovo modrost, »ki se je sprehajala okrog hiše« (prim. Mdr 6,16), bili smo očarani za nekaj trenutkov, a je njegova prisotnost minljiva, ker smo jo sprejeli samo »razumsko«, intelektualno, po črki. Pa se nam izmuzne, ker je vedno med »že in še ne« in se ne pusti ujeti v naše namišljene vzorce prilagajanja človeški besedi. Prava modrost pa je nekaj, kar označuje grška beseda »phronimos« v pomneu »prepona« in kaže na človekovo notranjost. Koliko ljubezni torej imam v sebi, ali z drugo besedo OLJA, da preprečim, da bi moja zaspanost postala kronična in trajna. In niso zaspale samo »nespametne« device, marveč tudi »preudarne«, ampak mislim, da to glavni poudarek prilike. Poudarek je torej na olju. Jezus pozna našo šibkost in pozna stiske našega vsakdanjega življenja, ve da naša vera zaspi, da so v nas obdobja utrujenost, zaspanosti. Včasih nas življenje tako prežveči da odvzame od nas vse in nas postavi v duhovno revščino. In včasih je res čudež, da se ponovno vrnemo na pravo pot. Lahko pa tudi ne. In vrata bodo zaprta, nič ne pomaga trkanje in jamranje. Ne poznam vas.
Seveda Gospod dobro ve, bodimo mirni, še imamo čas. Torej kaj je to olje, ki ga one mladenke nimajo. To so preprosto povedano NAŠA DOBRA DELA. O tem bomo razmišljali naslednje nedelje: trgovanje s talenti, darovi, ki smo jih prejeli. O tem nam spregovori Mt 25,31-46.
Božje merilo je torej LJUBEZEN. Nič drugega ni potrebno, nič drugega ni pomembno: molitve, obredi, zasluge, študij, čast in slava, denar in znanje, vse to je dobro samo takrat če je v službi ljubezni. Tistim, ki torej nimajo »olja«- ljubezni, jezus pravi: V resnici te ne poznam… pa čeprav si mi stokrat na dan dejal Gospod, Gospod itd. Kaj to pomeni. Ni dovolj lepa pridiga, gradnja lepih in bogato okrašenih cerkva, delati nekakšna velika dela, ki se vidijo na zunaj, »vzgajati Boga« v v saki besedi in vsakem stavku, pa nas zaradi tega Bog prav nič ne sliši.
Bog, ki je Ljubezen sama, nas prepozna samo po ljubezni, ki jo živimo in dajemo drugim. Ne pozna slave, uspeha in časti. Edini jezik je jezik ljubezni, kar so v bistvu nebesa. Vsi poznamo besedo: večni mir in pokoj, kot jo izrečemo našim rajanim… to seveda ni nekakšen »večni počitek« kot obsodba za prisilni zapor, ali neko mirovanje v postelji.
Vstop v »Božji počitek« ne pomeni prenehanje dejavnosti »naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti«, ampak je podoba, ki pokaže, da je nekdo povezan z Božjo ustvarjalno dejavnostjo. Ljubezen, ki smo jo živeli v tem življenju, nas povezuje z Bogom, da bi še naprej ljubili in gradili svet, torej božje kraljestvo. Zatorej, ko bomo tam, bomo še naprej ljubili, ne bomo živeli v temi v neki nirvani, ampak v večni luči božje aktivne ljubezni. Zato prosimo za pomoč svetnike Prosimo tiste, ki so živeli pred nami, ki »tam« prosijo za nas, ki smo »tu«.
Evangeliji nam zato jasno govori. Ne pozabite na olje. Modre ali preudarne device, čeprav tudi one zadremajo, se pa srečajo z ženinom, ker niso pozabile “olja ljubezni”. In morda še zanimivo vprašanje: koliko olja pa moramo vliti v naše svetilke. Kolikokrat se namreč naša ljubezen »opeče« v utrujenosti pričakovanja: morda pozablkjeno odpuščanje, prepotreben telefonski klic prijatelju, vzpodbudna beseda. Kaj imam dovolj olja, ljubezni, da preprečim, da mi moja zaspanost postala kronična in trajna.
Ne pretiravajmo. Bog nas pozna do zadnjega vlakna in zame bo dovolj, da imam odprto srce, ki posluša, imam odprta vrata svoje hiše, da vanjo vstopi modrost, saj sedi pred našim pragom in »sama hodi okoli hiše in išče take, ki so je vredni, dobrohotno se jim prikaže na nihovih potih in pri vsaki misli jim pride naproti« (Mdr 6,16).

Ne spreglejte
Naloži več