Naš tokratni gost je bil upokojeni rudar Vojo Vračević iz Kisovca, ki se je v času druge svetovne vojne rodil v Bosni v malem kraju Milino Selo, blizu rudarskega mesta Lukavac. Ampak, kako! Njegova visoko noseča mati je s petimi otroki zaradi nemške hajke morala zapustiti skromno domovanje. “Oče je bil v partizanih. Moja mama je morala s petimi otroki zapustiti dom in bežati pred Nemci. Bežali so proti Ozrenu. Šesti otrok v njenem trebuhu sem bil jaz. Med begom je dobila popadke in me rodila. Nekako mi je zvezala popkovnico, me pokrila z listjem in me bila prisiljena pustiti v gozdu. Z mojimi brati in sestro pa je bežala naprej. Drugi dan je prišla pome in me na srečo našla živega,” se spominja Vojo. Pove še, da so ves čas živeli v zelo skromnih razmerah. Kmalu zatem, ko je shodil, je zaradi krutosti nemških vojakov zbolel. V hudi zimi so ga namreč starega dobro leto pustili na mrazu v vodi. Zaradi tega nekaj let ni mogel hoditi. Shodil je šele v šestem letu starosti. Očeta se ne spomni. Ko je po koncu vojne prišel domov, je domov prinesel tudi tuberkulozo. “Le trije bratje in mama, ki smo bolezen preboleli, smo preživeli.” Vojo je v le dveh mesecih izgubil tako očeta, sestro kot dva brata.
Živeli so še ve večji revščini, žalosti in stiski. Star petnajst let, od pomanjkanja hrane močno podhranjen, se je odpravil v Slovenijo. Odločil se je, da bo postal rudar. Pove, da je šel na pot sam, prvič je sploh videl vlak. V Kisovec v internat, kjer so živeli dijaki zagorske rudarske šole, pretežno iz Bosne, je prišel sredi avgusta. Nekaj kandidatov so na šoli zavrnili in poslali nazaj domov. Tudi njega, ker je bil za rudarja prešibak.
Zaupa nam, kdo se je takrat zavzel zanj, kako so ga v dveh mesecih, ki jih je preživel v takratni bolnici v Zagorju toliko okrepili, da je bil dovolj zdrav in krepak za šolanje za težak poklic rudarja. Šolanje za rudarja je uspešno končal. Ko se je prvič med počitnicami vrnil v rodno vas, je na poti domov izvedel, da mu je umrla mama. Njegov dom je po tem žalostnem dogodku postal Kisovec, kjer si je našel delo v zasavskih rudnikih, se šolal, upokojil, vmes pa si z Kisovčanko Marino ustvaril družino. Z ženo imata hčerko Marinko in sina Mateja, ki vodi Picerijo Čebelica na Izlakah, kjer je bila ta oddaja posneta.
V oddaji boste lahko slišali, kako se je naš sogovornik privadil življenja v Sloveniji, kako je v ženinih starših našel tudi svoje starše, kako je v službi napredoval, kako je postal veteran vojne za Slovenijo in kako je ohranil stike s svojimi redkimi še živečimi sorodniki v Bosni.
Več pa v oddaji: KLIK
