Zakopati talente ali z njimi tržiti

Tako so nas učili: da je treba svoje darove prejete od Boga v življenju uporabljati in ne zakopati v ničvredne posle, kjer ne bo dobička. To popolnoma drži, vendar je pomen prilike veliko globlji.

Kje se nahaja pomemben element, ki razlikuje med prvima dvema služabnikoma in tretjim. To je STRAH. Prva dva sta pogumna, radodarna, konkretna. Prepoznata, kaj želi gospodar od njiju, da je treba darove tržiti in doseči z njimi veliko več. Tretji služabnik pa je popolnoma prestrašen. Živi v grozi, kaj bo z njegovim edinim talentom. Čisto zadovoljen je, da svojemu gospodarju izroči tisto, kar mu je dal. Nič več.

Lahko rečemo, da obstajajo trije strahovi, ki človeka »prisilijo« za pokoplje talent. Prvi strah je strah pred tem, kaj bodo ljudje rekli o njem. Zaradi enega talenta se čuti prikrajšanega, počuti se manj nadarjenega in zavrača tudi to kar je in kar ima. Saj je v življenju vedno tako, da je lahko, če se primerjamo z drugimi, nekdo je vedno nad nami, da nas prezira in tudi kdo, ki je še nižji od nas. Dejansko je res to po našem rzamišljanju nekaj absurdnega, da skrijemo tisto, kar je naše. Čemu le? Saj je naše, zakaj bi to kar je moje skrivali, saj ni ukradeno. 

Drugi razlog strahu je podoba Boga, ki si jo ustvarimo. Ta človek z enim talentom se boji Boga: »Gospod, vem, da si trd človek, da žanješ, kjer nisi sejal, in žanješ, kjer nisi sejal; iz strahu sem šel in svoj talent skril pod zemljo« (Mt 25,25).

Toda kaj je to Bog? Kakšnega Boga ima ta človek pred očmi? Kako pa se je izobraževal? Očitno je, da se boji, kajti če bi bil Bog tak, bi resnično obstajal strah. Kdo ne bi bil prestrašen, ohromljen pred Bogom, ki ne priznava napak, s katerim ni šale, je učinkoviti Bog, ki zahteva svoje. Kakšno idejo o gospodarju pa sta imela prva dva služabnika in kakšno idejo tretji? Kakšno idejo imam o Bogu jaz in katero namesto tega mi predlaga ta potujoči rabin iz Nazareta?

Tu je center razmišljanja. Ne le o priliki, ampak tudi ob evangeliju. “Gorje, ker nisi v milosti! Bog te vidi (enako: kaznuje te, vidi vse, pazi! Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme…). In kaj si bo Bog mislil o tem, kar ste storili (strašen občutek krivde tudi za najmanjše, kaj je to)? Jezusu to ni všeč; Jezus joka; Jezus trpi, Bog se jezi ko grmi… (učinkovite metode za to, da otroci naredijo, kar hočejo odrasli) «.

Groza greha (in včasih je bilo vse greh, popolnoma vse), da nismo v milosti, da delamo napake, da delamo nekaj nereligioznega, je ustvaril izkrivljene podobe Boga. Če bi verjeli v takega Boga, bi komaj kaj lahko storili: ne bi se mogli zabavati, se prepuščati, čutiti, izpolnjevati, imeti radi, ploditi se. Lahko bi bili tudi brez Boga, ki je človekov sovražnik. Vse je bilo prepovedano in vsemu se je bilo treba odreči.

Rimski novci v Narodnem muzeju Slovenije. Foto (c): Tino Mamić

Ta božja podoba je ustvarila prazne, hladne, toge »kristjane« brez svoje hrbtenice, osebnosti nesposobne ljubezni in človečnosti, ki pa so veliko molile in veliko hodile v cerkev. V njih pa pogosto ni teklo življenje, le veliko strahu. Toda ali je to Bog? Če se bojimo Boga, to pomeni, da si moramo premisliti o njem, kar pomeni, da to, kar smo našli, še ni Bog.

Še vedno najdem veliko kristjanov, ki o Bogu razmišljajo kot o neusmiljenem računovodji; ali kot sadistični policist, ki uživa v izreku glob za vsak naš prekršek; ali kot ogromen “demiurg”, ki dežuje z neba na podlagi naših zaslug, pridobljenih na bojnem polju. Toda to je nočna mora, to ni Bog, ki ga je razodel Jezus iz Nazareta. Jezusov Bog je tisti strastni Oče, ki nam zaupa in nam zaupa dragoceni zaklad, ne da bi sploh vprašal prej za informativni razgovor in prepoznal v nas ali smo talentov vredni ali ne. In ne ostane zadihan in negovo ali je prav naredil ali ne, odide, zaupa nam, ravna z nami kot z odraslimi.

Na nas je, da se odločimo, kaj bomo storili s tem darilom. Odkrivati se kot otroci in se postavljati po robu darovani  ljubezni ali celo ostati v senci svojih duhov in se potiskati, ko kopamo svoj grob, da pokopljemo darovano ljubezen …

Tretji razlog je misel na varnost. Ta človek se boji svojih napak. Ta človek ne želi delati napak, a prav zato, ker jih noče narediti, naredi največjo napako. Strah vas pravzaprav pripelje do tega, da natančno spoznate, česar ne želite. Strah privlači tisto, česar se človek boji. Tisti, ki se denimo bojijo psov, dobro vedo, da jih to privlači. In potem še bolj lajajo na vas, ker vas je strah in tega pes zavoha. Ta človek bi rad nadzoroval svoje življenje. Ampak ne morete! Ne moremo se zaščititi pred vsem in ne moremo živeti v razmišljanju, da nikoli ne bi delali napak. Razmišljati tako pomeni, da si želiš biti popoln, v resnici pa je to enako ne živeti.

Namesto tega nas Jezus vabi, da se zavedamo svoje moči, svojega potenciala (“denar bi lahko vsaj zaupali bankirjem in browserjem!”), zavedati se, da lahko delujemo, da imamo svoj potencial in svoje vire. Jezus ne ve, kaj storiti s tistimi, ki menijo, da so žrtve ali “najbolj nesrečni na svetu”. Jezus želi, da se zavedamo svoje žrtve, se nehamo vrteti okoli sebe in si vzamemo moči in poguma, da delujemo, si upamo in tvegamo svoje življenje.

Strah nas vodi, da si pokopljemo življenje. Naše življenje, za katero se je mislilo, da obrodi sadove, da je plodno, da se izpolni, postane, se razširi, skrči, deformira, zmanjka. Hindujski pregovor pravi: “Človek umre, ker si ni upal”. Največja nevarnost v življenju ni narediti napake, ampak ne živeti. Največja nevarnost je dopustiti, da strah preprečuje naše življenje. In kako premagati strah? Živeti! Poskušati in poskušati ukrepati, tudi če se bojite.

Prebrali smo Matejev odlomek in ali začutim to besedo močno, živo in aktualno. Sem jop slišal? Koliko naših skupnosti živi kot hlapec, ki je zadovoljen, zadržan v strahu, ponavljajoč se in je len kot sosedov plot, ki gnije! Koliko kristjanov zamenja ponižnost z elegantnim zavračanjem svojih odgovornosti in pokoplje dragoceni zaklad, ki jim je bil podarjen.

Ves ta strah, ki upočasnjuje in ponavlja naše krščansko življenje in odstop, je odvisen tudi, predvsem pa od ideje o Bogu, ki ga ohranjamo v svojih srcih. Kot pravi hasidska zgodba, me na koncu življenja ne bodo vprašali, ali sem bil kot Mojzes ali Elija ali eden od prerokov, ampak samo, če sem bil sam. Če povzamemo, naložba lastne karizme v korist drugih daje prednost temu, da vsak od nas trenutno aktivno in ustvarjalno sodeluje pri uresničevanju Božjega kraljestva z dobro predispozicijo za prihodnjo sodbo, vendar za to isto pomeni tudi, da nas Bog naredi udeležence mojstrskega “veselja” njegovega kraljestva, primerljivega z omenjenim  v nebeški svadbi (Mt 18, 11 – 20). Zaradi lenobe pri izkoriščanju svojih virov nas izključuje iz Kraljestva, zaradi česar izgubimo vse priložnosti, ki smo jih imeli v tistem enem talentu. Vsako darilo, ki nam je bilo dano, tudi na videz minimalno in nepomembno, je preveč pomembno, da bi ga ljubosumno skrivali in se ga sramovali v zvezi s karizmami, ki jih imajo drugi. Ne glede na to, ali smo intelektualci, premišljevalci, misijonarji, organizatorji, učitelji, vedno je treba živeti v skladu s karizmo, ki jo dobimo tako, da jo dajemo v službo drugim, kot dobri skrbniki raznolike božje milosti “(1Pt 4,10 – 11) in na ta način naredimo sami sebe hvalo Gospodu, ne samo drugim, ampak tudi nam samim. Kako lepo je, da nam današnje prvo branje govori tudi o vrli ženi, ki je pripravljena in potrebuje Boga, ki povzdiguje družino in uresničuje gradnjo kraljestva v isti ljubezni do svojega moža in do sinov; celo življenje skromna in dobro razpoložena ženska je dar, ki ga je Sveti Duh vlil v svet in družbo, tudi zaradi vneme za njeno dejavnost in samozatajevanje. Čudovit zgled, ki ga je vredno posnemati.

Če bi lahko širili in množili karizme in talente, kot zdaj širimo koronavirus, bi bil svet zelo bogat ne z boleznimi, ampak z zdravljenjem na vseh frontah. Pa očitno imamo raje bolezen kot zdravje?

Ne spreglejte
Naloži več