Oljke, oljke, naše lepe oljke!

Obiranje oljk je nadvse podobno trgatvi. Bendimi. Oljk, ne oliv. Oboje je sicer pravilno. A Istrani rečejo sadežu enako kot drevesu: uljka. In zato je pravilno oboje. Tudi v Urednem listu EU je oboje dovoljeno. Zdi se mi, da se beseda oliva tam niti ne pojavlja pogosto.

Pri prijateljici, Dalmatinki na sosednjem hribu v naši lepi Istri smo ves dan obirali oljke. Vsa družina, sosedje in prijatelji. Med cvetočim rujem, primorskemu jesenskemu cvetju, vzraslem skozi kamnite suhozide starodavnih teras. Pod vročim soncem, ki bi se ga tudi maja ne sramovali zaradi dobrih 20 stopinj celzija. Nebo brez oblačka, pod njim pa se v nebo dvigajo rubinaste, vijolične in zelene oljke. Slikovito in barvito je bilo tako, da so vsi otroci uživali in družno pomagali.

Lepo, razmeroma čisto in ne pretežko delo. Klepet. Domače vino med malico. Marendo, rečejo domačini. Tako kot je rekla naša Dalmatinka tudi v svoji rodni Dalmaciji.

Tako kot bendimo, bi morali tudi trgatev oljk postaviti na unescov seznam žive dediščine. Gre namreč za običaj, tradicijo, ki poveže razseljene družine in jih vrne k rodni grudi. Trgači niso nikoli plačani. Dela se za boglonaj in nihče ne pričakuje nič drugega. No, ja, je in pije pa se… In se zabava.

Na unsecovem seznamu so že dalmatinsko klapsko petje, petje iz hrvaške Istre, cerkljanska laufarija. Zakaj ne tudi obiranje oljk in bendima?

Če v Dalmacijo vozijo turistične agencije turiste obirat mandarine in jim turisti za to plačajo, bi to lahko naredili tudi v Sloveniji. Mar ne?

Ne spreglejte
Naloži več