Minulo soboto sem nesel smeti in pri smetnjaku srečal sosedo ter jo prijazno pozdravil. Tudi ona je imela masko, a mi je hvaležno odzdravila in se ustavila. Vprašal sem, kako gre, v soseščini živimo že skoraj trideset let. Rekla je, da je življenje kruto.
Pogledal sem jo bolje in opazil, da je oblečena v črno, zato sem povprašal, ali se je kaj zgodilo, njenega moža sem sicer videl pred dnevi, a sva se le bežno pozdravila iz avtov. Povedala mi je, da je njena mama umrla: “Zlomila si je kolk, hitro so jo odpeljali v bolnišnico, kjer je zbolela za koronavirusom covid-19 in umrla nekaj dni kasneje. Umrla je prvega decembra.”
Pomolčala sva, izrazil sem ji sožalje, še iskreno dodal, da nisem nič vedel, nato je odgovorila, da je pač sedaj tako življenje, kruto je, in dodala: “Najbolj me boli, da je nisem mogla niti pozdraviti, da je nisem mogla držati za roko, ko je umrla. Že res, da je imela več kot devetdeset let, a vseeno: mama je mama.”
In mi je ponovila, da mame ni mogla pozdraviti, ker so jo z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico, predno je ona prišla. “Zares me boli, da je nisem mogla človeško pozdraviti, umrla je sama,” je še dodala in sva tam sredi naše ulice pomolčala. Hvaležna mi je bila že za to, da sem jo vprašal, kako gre.
Čudni časi so časi pandemije, zelo čudni. Tudi sam doma skušam osamo premagovati z branjem in tako sem te dni prebral celotno letno poročilo o italijanski družbi, ki ga je objavil inštitut Censis. Nehvaležno branje, v katerem ni niti kančka svetlobe, saj kaže, kako je pandemija v Italiji samo še poglobila prepad med revnimi in bogatimi.
Posebno pa me je zabolel podatek, da skoraj polovica mladih v Italiji (49,3 % vprašanih jih je tako odgovorilo) trdi, da bi morali v zdravstvu najprej poskrbeti za mlade in šele nato za starejše.
In prav zato zapišem: “Skrbimo za starejše, bodimo toplo človeški do njih!”
Komentar je bil objavljen kot uvodnik v Novi Glas.
