Zgodba o prepovedanem Miklavžu

Pred sploh-ne-davnimi-davnimi časi, nekega decembrskega dne leta 2003, sta oče in hči brala Cicido. (Cicido je kot Ciciban, le da je namenjen še mlajšim kot so cicibani.) Zgodba se je dogajala v Luksemburgu, kamor se je vsa družina preselila s trebuhom za kruhom. Štiriletna hči je po enem letu tujine skoraj že pozabila, kaj so jo naučili v slovenskem vrtcu o čudežnih dogodkih prazničnega decembra.

Ta kolumna je iz moje prve knjige Protestantino. Za pičlih 15 evrov jo lahko dobite, če pišete na naslov: tino.mamic@gmail.com.
Ko sta očka in hči tako oni dan brala Cicido, sta naletela na zgodbico, kjer so med besedilom namesto besed tudi ilustracije. Med slikicami sta ob podobici belobradega starca z belo kučmo v belem krznu prišla do zanimivega zapleta. Ob vprašanju, kdo je to, je punčka začela iskati po spominu. Malo je že pozabila, da imamo v Sloveniji poleg Miklavža še enega podobnega delilca daril. Ker se imena ni mogla spomniti, ji je oče rekel, da je to Miklavž. Tako se pač v zahodnoevropskih državah imenuje enega in istega človeka, ki mu v Sredozemlju dajejo na glavo škofovsko mitro, v anglosaškem svetu pa rdečo kapo z belim cofom. Miklavž, Nikolaj in Klaus je namreč isto ime, tako kot Alojz, Lojze in Lois.
Čeprav v nekaterih jezikih ločujejo med ameriško verzijo Miklavža (Božičkom), ki obdaruje o božiču, in Miklavžem, ki obdaruje v začetku decembra, pa večina narodov oba tudi enako poimenuje. Ponekod pa je Santa Claus, amerikanizirani sveti Nikolaj, ki je preko Nizozemske onstran Velike luže tako spremenil svojo podobo, dobil novo ime. V slovenščini tako obe podobi istega svetnika ločujemo: ameriška kopija je Božiček, izvirnik pa Miklavž.
Ko sta tata in hči tam v daljni deželi še naprej listala Cicido, nista našla nikjer niti besedice o tem, da bi konec decembra sploh obstajal božič. Kaj šele advent! V reviji je bilo kar sedemnajst (17) ilustracij okrašenih dreves, vendar niti pod enim ni bilo spodaj jaslic. Cicido Svetega Miklavža ni nikjer omenil, prav tako ne Božička ali kolednikov. Le Dedka Mraza.
Prav na koncu revije pa sta bralca našla dve strani, posvečeni božiču. Na eni strani so bile jaslice, ki so jih uredniki poimenovali kar “jasli”. Ilustracija je bila vzeta iz neke tuje revije (“najdi razlike med dvema podobnima slikama”), kar je v Cicidoju redkost, saj so ilustracije v tej reviji skoraj v celoti plod priznanih slovenskih mladinskih ilustratorjev. Na drugi »božični« strani pa so bila “skrivnostna drevesca”, ki so si bila v podobna, otrok pa mora najti razlike. Na robu strani so napisali, da so drevesca vzeta iz knjige Božična delavnica, ki je izšla pri Mladinski knjigi in kje jo lahko nabavimo. Uredniki so ocenili, da bodo tako ubili dve muhi na en mah – o božiču so v reviji pisali, tako da jim nihče ne more očitati, da so pristranski, hkrati pa so naredili še reklamo za knjigo svoje založbe.
V hčerinem vrtcu pa so takrat, ko se je dogajala ta zgodba, s pripravami na božič malodane pretiravali. V vsakem razredu evropske šole so imeli adventni venček, ki so mu vsak teden prižigali svečko več. Otroci so šteli dneve do božiča s čokoladicami iz adventnega koledarja, učili so se božičnih in adventih pesmi. Napisali so celo pisma Miklavžu, ki so jih ponoči angelčki odnesli naslovniku. Hči se je prav razjezila, ko jo je mama vprašala, kako ve, da so pisma res odnesli v nebesa. »Kam pa bi izginila? Če pa jih na okenski polici, kjer smo jih vsi otroci pustili, naslednje jutro ni bilo več,« je bila ogorčena.
Očka pa je bil ogorčen zaradi Cicidoja. Še enkrat je vzel Cicido prejšnjega meseca, kjer ni bilo niti besedice o prazniku Vseh svetih, ampak le o dnevu mrtvih. Zakaj uredništvo ignorira narodne običaje, ki segajo v predkrščanske čase, ko še ni bilo kulturnega boja, se je razburjal. Ženi je pokazal ilustracijo priznane ilustratorke: pokopališče s številnimi grobovi in nagrobniki brez enega samega križa. Niti enega! V vsej državi ni niti enega pokopališča, kjer ne bi bilo niti enega križa. Taka pokopališča obstajajo samo v glavah umetnikov in urednikov. Očka jim je napisal jezno pismo: »Dragi uredniki, pojdite na katerokoli pokopališče v državi in najdite toliko grobov skupaj kot jih je na ilustraciji, med katerimi ne bi bilo niti enega križa. Če to najdete, se naročim na Cicido do konca svojega življenja.«
Čez nekaj tednov je dobil prijazen odgovor, poln dokazovanja, kako je Cicido odprt do vseh in kako ne diskriminira nikogar. Očka je prepričan, da odgovor dobil samo zato, ker niso hoteli izgubiti naročnika. A so ga.
Ko je očka letos septembra videl nekaj podpisov ustvarjalcev Cicidoja na peticiji zoper cenzuro proti predsedniku vlade Janezu Janši, se je samo prizanesljivo nasmehnil. Miklavž je, tako kot Janša, simbol kulturnega boja »neodvisnih« novinarjev, je pripomnil.
Tudi letos v predbožično, oprostite (pozabil sem že, da je cerkev ločena od države), prednovoletno Slovenijo prihajajo trije dobrodelneži. V tem smo izvirni. Nikjer drugje nimajo treh. V drugih postkomunističnih državah so Dedka Mraza pozabili istočasno z berlinskim zidom, rdečo zvezdo in sovjetskim komunističnim praporjem. Z izjemo ruskih dežel ga skoraj ne najdemo več prav nikjer. Na Hrvaškem, denimo, so ime Dedek Mraz ohranili, a se pod njim ne skriva več mož v belem krznu doma iz Sibirije, ampak običajni zahodnoevropski Božiček.
Ne poznam človeka v državi, ki bi hotel Dedka Mraza prepovedati. Bognedaj. Problem slovenske javnosti in družbe je, da je Miklavž prepovedan. Kako naj sicer pojasnim razburjenje in povišane tone na svetu staršev pred nekaj dnevi samo zato ker je neka mamica predlagala, da bi poleg prihoda Dedka Mraza vzgojiteljice otrokom povedale tudi za Miklavža?
Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več